America or bust #1

Danes je v zdruzenih drzavah cetrti julij – drzavni praznik. Po dveh tednih osvajanja ‘divjega’ zahoda priobcujem prvih nekaj vtisov. Zaenkrat so brez sumnikov, saj tele vrstice pisem na Livijinem OLPC-ju in povezen preko neke komaj spodobne povezave v kampu nekje na pol poti med LA in San Franciscom.

Prazniki

Usoda je zelela, da smo na obisku ravno za njihov najvecji drzavni praznik. Sele tu se mi je posvetilo, kaj je pravzaprav tako cudaskega pri nasih drzavnih praznikih. Tukaj se praznuje ‘od spodaj’. Ljudje organizirajo zabave, parade, proslave, ognjemete … pri nas pa – tako kot je temu ze od nekdaj – drzavne proslave organizira oblast. Zato tukaj – ceprav ob hamburgerjih in takosih – vse izpade spontano, kot praznik. Pri nas pa – kljub TV prenosu iz Cankarjevega doma – nekako, no, posiljeno.

Promet

Promet je tukaj urejen nadvse izvrstno. Skoraj nobenega stresa. Oznakovanje je odlicno, le na nekaj pravil se mora clovek navaditi. Recimo krizisca s stirimi znaki STOP. Ceprav bi morebiti kdo pomislil, da velja pravilo desnega, gre predvsem za demonstracijo kurtoaznosti: glede na to, kdo je prej pripeljal v krizisce in kdo komu odstopi prednost, se krizisce tudi sprazni. Pomembno pa je to se veliko bolj kot s prakticnega s psiholoskega vidika, saj ne gre za uveljavljanje prednosti, ampak za dogovor. Nekaj, cesar bi Slovenci – cetudi vsaj na cestah – potrebovali vec. Pa se tole … ko se enkrat postavis na avtocesti, promet v retrovizorju dobesedno stoji. Vsi peljejo dolocenih 65 milj na uro in na sest pasovnicah je to kar grozljiv – pa hkrati prijeten – obcutek. Je pa res, da si v teh razmerah ne predstavljam obiska pri babici v Krakowu, saj bi potreboval za pot, ki jo opravimo v slabih desetih urah, najverjetneje tri dni. :-) S prvim vmesnim postankom nekje za Dunajem, drugim pa tik ob poljsko-ceski meji. Glede tega mi je EU veliko bolj pri srcu.

Reconquista

Dokaz, da se tudi z najmogocnejso vojsko in najnaprednejsim gospodarstvom ne da boriti proti cloveku, je ponovno osvajanje te obljubljene dezele s strani mehiskih potomcev, katerim so to zemljo pred slabima dvema stoletjema vzeli. Ja, nekateri kraji so samo se administrativno pod upravo ZDA, vecinsko prebivalstvo pa so chicanosi. Na trgovinah bodo kmalu viseli napisi: ‘we speak english’.

Toliko zaenkrat. Baterije pocasi zmanjkuje, zato nadaljevanje sledi.

» Komentiraj zapis
» Priporoči v branje na sl.reddit.com
» Dodaj med Technorati priljubljene


Info o "America or bust #1"