in Posel

Želite, prosim? – Eno spletno socialno mrežo …

Kratko je trajalo moje veselje nad tem, da so podjetja končno spoznala pomen spletnih mest. Nekatera jih razumejo celo kot investicijo, kar je naravnost navdušujoče. Ampak … ko boste izvedeli, kaj je trenutno najbolj vroča neumnost stvar na tržišču, vam bo takoj jasno, zakaj ne morem govoriti tudi o razumevanju spletne prisotnosti. Trenuten hype je namreč imeti lastno spletno socialno mrežo. In to ne glede na to, kaj bo predstavljala v mozaiku, ki mu pravimo spletna prisotnost neke blagovne znamke.

Še bolj kot nerazumevanje tega področja s strani upravljavcev blagovnih znamk, me v obup spravljajo ponudniki, ki to nerazumevanje izkoriščajo. No, saj po svoje jih razumem, da hitijo kovati železo, dokler je še vroče, a kar je preveč je preveč … »Le kaj boste s spletnim mestom. To ima danes že vsak obrtnik. Pravi (poslovni) potenciali se skrivajo v socialnih mrežah. Vas zanima?« … »Odlično! Imamo ravno eno pravšnjo za vas.« … »Aha, dve blagovni znamki da upravljate. Dobro. Socialno mrežo za drugo znamko vam bomo vzpostavili za pol cene.«

Ali je torej res, da si mora vsaka blagovna znamka, ki da kaj nase, v naslednjega pol leta omisliti svojo lastno spletno socialno mrežo? Nak, ni res! Ni namreč tako pomembno, da sami organiziramo zabavo, ampak predvsem to, kakšen vtis bomo na zabavi pustili. Pa naj organizira to zabavo kdorkoli že. Če bi bilo pomembno nasprotno in bi držala zgornja predpostavka, bi bilo bolje organizirati lasten pižama party pri sestrični doma in upati, da se bo zabava razživela, kot pa se udeležiti zabave v trenutno najbolj obiskanem lokalu, kjer glasbo vrti eden od najboljših didžejev na sceni.

Moj nasvet vsem, ki se boste znašli pred zgornjo dilemo, je: nehajte se ukvarjati z gradnjo in opremljanjem lastnega lokala. Ozaljšajte se in se pojavite tam, “kjer dogaja”. Čim večkrat. In ne pozabite narediti pravega vtisa.

Let's talk

Comment

22 Comments

  1. Tomasz, zanimivo razmišljanje.

    Spletnih socialnih mrež (SSM) je več vrst in oblik. Od mrež, kjer uporabniki delijo svoje recepte in vse živo (primer coolinarika.com), do kompletnih platform (postavljenih na npr. Ning), čisto svojih lastnih platformah za delitev videov, fotk, blogov, itd… pa vse do tega, da nekateri razumejo SM že tudi samo kot blog, kjer komunicirajo z uporabniki storitev in izdelkov prek komentarjev.

    Kljub lušnim prispodobam, pa nisi utemeljil, zakaj NE spletne socialne mreže?

    Predstavljaj si, da imaš podjetje, ki uspešno prodaja glavni izdelek, ki ima ‘delovno dobo’ pet do sedem let. Podjetje pa bi rado, z dodatno ponudbo manjših izdelkov, obdržalo te kupce v bližini, da se bodo vrnili k njim tudi po tem pretečenem obdobju. Je smiselno postaviti SM da ali ne, če se spletni trendi vsekakor peljejo v to smer?

  2. Karmen, če bi me osebno poznala, bi vedela, da nisem fundamentalist. :-) No, če pa poskušam resno odgovoriti … nikjer nisem rekel, da socialne mreže sploh ne pridejo v poštev. Zato tudi pravim “ali si res mora vsaka blagovna znamka […]”. Skratka, problematiziral sem predvsem zelo poenostavljen pogled na tovrstne servise. Nisem pa proti, če se pokaže, da bodo cilji bolje ali lažje doseženi z lastno socialno mežo. Bi pa ta korak prej vtaknil med izjeme kot pravilo. Vse to pa predvsem zato: (a) ker blagovne znamke vse prevečkrat stopijo v to zgodbo z lažnimi pričakovanji in (b) še pogosteje niti ne vedo kako se suvereno obnašati na zabavi, pa že hočejo biti same gostiteljice. Če smem naprej razvijati prispodobo.

    Odgovor na tvoje drugo vprašanje pa se skriva v odgovoru na dilemo, ali res potrebujem lastno SSM, da bom lahko primerno negoval odnos z uporabniki. Ali niso morda stvari bolj bazične: dober produkt in odlična podpora. Osebno bi raje stavil na ti dve stvari. Konec koncev Red Bull nima lastne spletne socialne mreže, pa je kljub temu vedno zvezda na zabavi.

  3. Tomasz, tudi če te osebno ne poznam, ti fundamentalizma ne pripisujem. Oprosti, v komentarju sem se izrazila zelo jedrnato, pa je morda zato prišlo do komunikacijskega šuma. Vsekakor sem izhajala iz tvojega naslova, ki (lahko) implicira na to, da gremo kupit SSM na hitrico kot v supermarket :-)

    Strinjam se, da v nekaterih podjetjih nimajo najboljše predstave, kaj sploh je to SSM in kaj to potegne za sabo.

    A, kaj konkretno misliš s tem: (a) ker blagovne znamke vse prevečkrat stopijo v to zgodbo z lažnimi pričakovanji?

    Mar misliš na to, da se ne zavedajo, kaj SSM prinese? Da bodo razočarani nad ROI? Ali misliš na to, da nameravajo na tak način pridobiti ključne informacije o svojih kupcih in na osnovi podatkov izoblikovati naslednje marketinške strategije? Poudarim, da sem slednja predvidevanja zelo poenostavila.

  4. Karmen :-) Ne jemlji tega komentarja s fundamentalizmom preveč resno. Nisem vzel osebno, prav.

    Takole razmišljam. Mnoga podjetja sploh ne jemljejo resno ideje o neposredni komunikaciji z uporabnikom. Konec koncev to na kratki rok predstavlja samo stroške. Torej, nočejo stroškov, vseeno pa bi radi od tega pobrali kakšne koristi. No, potem pa se pojavijo ponudniki hypa in jih prepričajo, da če bodo postavili platformo, jim ne bo treba komunicirati z uporabniki, saj bodo uporabniki to počeli med seboj. Kljub temu, da bodo vstopali v odnos zelo nadzorovano ali pa sploh ne, bodo imeli vse podatke o uporabnikih. Vedeli bodo vse, kaj so njihove želje, upi in strahovi. A to ni odnos z uporabnikom. To je situacija, ko gostitelj stoji na zabavi in opazuje, kako se drugi zabavajo. In je razočaran, ko se naslednji mesec pojavi nov “plac”, gostje zapustijo zabavo in pustijo za sabo samo še smeti.

    Zato pravim, da vstopajo z napačnimi pričakovanji: brez tega, da stopijo dol in se začnejo pogovarjati, se ne da zgraditi odnosa. Za to pa ne potrebujejo svoje spletne socialne mreže, mar ne.

  5. Laicno je ze kar vsak 2.0 website “social networking” – pa ni! Tako kot to npr. niso ne Youtube, Flickr, odeo ipd. So “media sharing” servisi. Je pa res, da so doloceni websitei prerasli/postali spletne skupnosti, kot npr. LastFM. Na prvi pogled zelo podobno – priznam.. a vendar. V cem je razlika?

    Prototip social networkinga sta myspace in facebook. Glavni point je imeti cimvec kontaktov, z njimi chatati, sem in tja objavit kako hot fotko ipd. bedarije. Docim pojem “spletna skupnost” naj bi zaobjemal skupino uporabnikov, ki jih druzi aktivnost, udejstvovanje in prispevanje na nekem spletnem mestu. Kot npr. deviantart, 3delavnica, vsi torrent communityi ipd.

    Zakaj to razlagam? 1. zato, ker zelim opozoriti na splosno napacno uporabo terminov 2. ker oglasevalci oz. njihovi narocniki nimajo dovolj resourceov/denarja oz. je premajhen return on investment za zastartat pravi social networking website – tako smo zadnje case price mnozicnim postavljanjem nekih kvazi spletnim skupnostim, kjer se je par mulcev pripravljeno osmesit pred kamero in tezit prijateljem naj glasujejo za njih, da bi dobili neke drage nagrade.

    Doseg takih websiteov je porazno nizek, se cisto zares ne stejejo niti kot spletna skupnost (se manj kot social networking) in po mojem mnenju kvecjem skodujejo podobi in kredibilnosti blagovne znamke, kot pa obratno.

  6. 2.0 ni sam Social Networking, to je jasno. Prav tako, kot ni vsak sajt s šajni ikonicami 2.0. In bistvo Social Networkinga, tudi jasno, niso samo četanje, medsebojno obveščanje med prijatelji, deljenje domačih video posnetkov, fotk in tega, kar smo poslušali v zadnjem času. In milijon drugih pogruntavščin. Tudi jasno.

    Vse te, različne platforme, pa so vedno bolj združljive. Podatki so združljivejši, ne več samo centralizirani in razdrobljeni. In tako, vedno bolj, dobivamo tudi vedno bolj jasno sliko odnosa med podatki.

    Moje komentiranje tukaj pa itak izhaja iz dejstva, da imamo, lahko tudi teoretično, podjetje, ki pa že ima dober branding, dobro razvite servise in odlično podporo kupcem. Pa tudi razmišlja o SN, kot o strategiji razvoja naprej.

  7. Natan, glede poimenovanja si po moje dobro ujel bistvo, samo da uporabiš za MySpace in Facebook angleški termin “social networking”, za 3delavnico in podobno pa slovensko frazo “spletne skupnosti”. Enako distinkcijo bi uporabil tudi sam: eno so spletne socialne mreže eno pa spletne socialne skupnosti. S tem, da lahko pri drugi frazi brez težav izpustimo “socialne”. Hm … pravzaprav jo lahko tudi pri SSM izpustimo in dobimo spletne mreže in spletne skupnosti.

    Bistvo spletnih mrež je enako družbenim mrežam, kjer gre za povezave med posamezniki (ne glede na to, kako pristni ali intenzivni odnosi jih družijo). Spletne skupnosti pa so lahko tako različne, kot so različne skupnosti v “fizičnem” svetu. Ne glede na vse to, Natan, pa se popolnoma strinjam s tvojo zadnjo mislijo: tovrstni poskusi, ki smo jim zadnje čase priča in nama jih – sem prepričan – ni treba navajati, pa niso ne mreže, še manj skupnosti … zagotovo pa tudi ne prispevajo k ugledu blagovne znamke.

    Karmen, glede na to, da smo zdaj bolj jasno definirali oba pojma, pa je moj nasvet tvojemu teoretičnemu podjetju. Spletno skupnost, seveda, dajmo (ne nujno na lastni platformi, hehe). Spletno mrežo pa … (blago rečeno) odsvetujem.

  8. Odlična tema in zelo se strinjam.

    Sajti s tisoč in enim glasovanjem ter odurno intenzivnim spodbujanjem k aktivnosti so že malce presegli zdravo mejo. Definitivno gre pri tem že za polucijo – spletna skupnost bi morala imeti jasno opredeljeno, kateri realen uporabnikov problem rešuje … potem pa sprejeti zavezo, da bo ta problem dalj časa in ZARES reševala …

    Ker če temu ni tako, se pojavijo spletna mesta, ki v prvi vrsti in na prvo žogo rešujejo naročnikov problem: login zaradi logina, account zaradi bodočega email spama …

    Po drugi strani pa … Svet, Človek in tudi splet potrebuje številne brce v temo. Rabili smo na tisoče slabih iskalnikov in imenikov, da se je pojavil Google. In rabili smo kar nekaj socialnih mrež, da je ven prišel približno uporaben Facebook.

    Prav živahen postaja tale blog. Zdej bi pa lahko dobil že ime. … Že vem, že vem. Mam jo, mam jo! … Organiziraj 2.0 natečaj ;)

  9. Super debata se je razvila, tudi zelo aktualna.

    Res so postali razni social networki in community-ji zelo “pop” in zelo se uresničujejo napovedi, ki smo jih dajali lani po web konferencah – če so lani “inovativna” podjetja web strokovnjake spraševala, češ, kako lahko mi osvojimo Second life, se je s prepoznavnostjo Facebooka pojavila želja po tem, da bi kar vsi imeli svoj community in/ali social network.

    Če se dotaknemo terminologije, kjer community brez težav prevedemo v skupnost, je pogosta težava ravno prevajanje social neworkov. Pri nas “socialen” pomeni prej kaj drugega, kot v tem kontekstu ta beseda pomeni v angleščini. Zato je bolj pravilno da so to družbene mreže, jaz se celo spogledujem z izrazom, da so to družabni portali. Ampak niti sam nisem prepričan, ali mi je všeč :)

    Dilema, ali svoje znanje prodajati na trgu za to, da serviraš mreže in skupnosti naročnikom, ki mislijo da jih potrebujejo, ali pa se raje posvetiti “uber-projektom”, kjer bi vsako podjetje lahko vzpostavilo svojo prisotnost, je kot kaže prisotna med vsemi, ki se ukvarjamo s tem biznisom. Mislim, da mi vsi vemo kje je ta rešitev, le še naročnikom to moramo razložiti.

    Ampak tudi tukaj lahko najdemo rešitev – jaz jo vidim v projektih OpenID in Open Social. Prvi omogoča enotno geslo za prijavo v več različnih portalov, drugi pa omogoča komunikacijo med različnimi portali, ki podpirajo ta protokol. Na ta način, se lahko vsak portal specializira za svojo nišo, hkrati pa koristi podatke, ki jih je uporabnik zbral na drugih specializiranih portalih.

    Tako npr. če naredim nov poslovni community, načeloma ne rabim uporabnika prepričevat, naj se še enkrat “frienda” s svojimi poslovnimi partnerji, ampak se bom samo povezal na njegov profil na LinkedIN-u (ki je zame tisti pravi “social network”) in tam izvedel, kdo so njegovi partnerji.

    Torej da, absolutno sem za to, da ne vrtička vsak zase, ampak da izrabljamo druge servise, ki so nam na voljo. Tako se lahko zares fokusiramo na, kot pravi Mitja, reševanje uporabnikovih problemov, ne pa da ga silimo da arbitrarno vnaša vedno več in vedno iste podatke znova in znova.

  10. Aja, Karmen, če poskušam še tebi dati odgovor na “hipotetično” vprašanje :)

    Če ima podjetje tak produkt, kateremu je lahko v pomoč to, da se uporabniki med seboj pogovarjajo, svetujejo, pomagajo, potem je spletna skupnost (ki lahko “outsourca” mreženje in media-sharing funkcije drugim portalom) vsekakor nekaj, kar temu brandu zelo koristi.

    Da bi pa imeli community samo zato, ker imajo veliko kupcev, s katerimi želijo obdržati stik… nevem, naj raje pišejo magazin.

  11. You.go, vsekakor, z dobrimi brandi in dobrimi servisi, je zadeva podjetju koristna. Ampak: pet do sedem let, je – pri današnjh hitrih in včasih tudi nepredvidljivih spremembah na spletu – dokaj dolga doba.

    Zakaj pa sploh it v razvoj svoje SSM, če je že toliko bolj ali manj slabih/dobrih že na trgu, npr. CollectiveX, CrowdVine, GoingOn, Haystack, KickApps, Me.com, Ning, ONEsite, PeopleAggregator, Flux in kopica drugih? Aha, podatke uporabnikov hočemo samo zase, mar ne? Čeprav se danes e-mail liste tudi že prodajajo in najemajo.

  12. Karmen, mislim, da si si ravnokar odgovorila na vprašanje. Firme hočejo spet nadzirat igro: če že ne morejo komuniciranja, bodo pa nadzirale vsaj uporabnike. Čim več podatkov o uporabnikih in samo zase. Občutek je dober, le da je iz podatkov treba narediti tudi kakšne sklepe in jih potem uporabiti pri snovanju poslovne strategije. A kaj, ko podatki vse prevečkrat ostanejo v bazah … After all, it’s not the data itself, it’s what you can make of it. Enako kot mrtvi podatki, pa tudi e-naslovi, ki jih nismo dobili kot izraz privoljenja v pogovor, niso vredni nič.

  13. Nekaj mi pravi, da bi lahko kaj natipkal. Se mi mudi, pa bom kratek (vrnit se bom pa verjetno pozabil), lahko pa dobimo tudi na kakšni kavi na soncu, saj nas ni veliko v debati.

    OpenID in Open Socal sta tu ključni besedi, pa da se ne dotikam nakazanih konkretnih aktivnosti, recimo temu takole: zakaj se mobilni internet ne razvija paralelno s “klasičnim” (računalniškim)? Ker nima globalnih standardov. Enako kot je bilo za časa Netscape Navigatorja 4.72 in kaj vem kakšnih odjemalcev še zelo zapleteno narediti “enotno rešitev” je tudi na mobilni platformi danes to zapleteno. Pa naj si mobilni operaterji še tako trudijo tu kaj spremeniti. Vpeljava standardov bo povzročila “boom”. Takoisto se bo zgodilo po mojem mnenju s skupnostmi in ja, prepričan sem, da bodo skupnosti primarno namenjene poslovni koristi neke konkretne interesne skupine. Ne vidim pa v tem nič slabega. Pravzaprav, zakaj bi bilo to slabo, mi lahko kdo to odgovori? Bi bilo slabo, če bi bile Slovenske železnice v privatni lasti (kar poglejmo, koliko kriterijem skupnosti zadošče ena firma tipa SŽ)? Ali je samo narobe (po slovensko), če je v lasti Janeza in ne DB?

    Moje vprašanje, če koga mika tista kava, se gremo akademsko sfero ali biznis? Oziroma zakaj spletne skupnosti niso biznis (pa pomislite pri tem na Matkurjo, kjer tudi niso mislili, da je to biznis)?

  14. Samo, ne glede na različne načine razvoja SSM, različne platforme, so te med seboj še kako zelo povezljive. Predvsem pa njihovi pridobljeni podatki. Moj LastFM profil na blogu, blog RSS feedi na Jaikuju, Jaiku in Twitter na Facebooku, itd… križemkražem vsepovsod :-)

    Tole salonsko debato, ki je po mojem mnenju daleč od akademske in pa tudi od biznisa, pa lahko nadaljujemo ob kavi na soncu :-) Čez en teden, ko se vrnem s počitnic.

    Zakaj so poslovne koristi neke interesne skupine lahko slabe? Hja, čisto brez paranoje, a… osebno konkretno ne želim biti omejena s tem, da mi na osnovi mojih nekaj prejšnjih obiskov na nekem portalu ter cookijev, lansirajo pred oči samo določene vrste vsebin (ali oglasov) za katere sklepajo, da mene zanimajo. Menim, da ljudi to omejuje in usmerja fokus. In z omejenimi ljudmi se da krasno manipulirat, jelda.

    Samo, ti meniš oz. sprašuješ, zakaj spletne skupnosti niso biznis? O, jaz pa menim, da so. In to ornk. In da se razumemo: ni vsaka viralna igra že spletna skupnost.

  15. Samo, če govoriš o “mobilnem” internetu, je bolj smiselno govoriti o WebKit platformi oziroma treh “tavelikih”, ki so izšli iz nje in bodo letos diktirali tempo: Androidu (Google in kompanija, ki je zbrana v OHA), Safariju (iPhone) in S60 (Nokia). OpenSocial se po moje bolj navezuje na debato o SSM. Glede tega, da pomanjkanje standardov slabo vpliva na hitrost razvoja oziroma uveljavljanja določene tehnologije, se pa strinjam. Ni pa to edina – in niti ne najbolj pereča – stvar, ki povzroča probleme spletu na mobilnikih.

    S tezo, da “[…] bodo skupnosti primarno namenjene poslovni koristi neke konkretne interesne skupine”, pa se ne strinjam. Skupnosti obstajajo samo toliko časa, dokler služijo uresničevanju skupnega (skupnostnega) interesa. Morda bi pristal na tvojo trditev, če si mislil spletne socialne mreže – ki pa pogosto sploh niso(!) skupnosti. Kakšno skupnost namreč tvoriš ti na Facebooku, če si se v zadnjih 15 dneh (le) povezal s par novimi “prijatelji”? No, vidiš … A tudi moja Facebook “skupnost” ni dosti boljša. Ko spremljam, kaj počnejo ostali (ja, vem, profesionalna hiba), pa vidim tudi, da nisem nek vaški posebnež, s katerim se nihče ne želi igrati vampirjev. Zaradi vsega tega se veliko bolj strinjam z zadnjim You.gotovim komentarjem.

    In ja, spletne socialne mreže so (lahko) biznis. Spletne skupnosti pa same po sebi niso … je pa res, da (lahko) – odkar imamo internet – pri biznisu zelo(!) pomagajo. Kar nekateri poslovneži (npr. Steve Jobs) izvrstno razumejo.