Obstaja nekaj, kar bo v prihodnosti še bolj usodno poseglo v razvoj spleta, kot to počne danes. Gre za vprašanje identitete. A kljub temu, da se zadeva kaže kot samostojna dilema, se fenomen pri nadaljnji obravnavi pravzaprav razdeli na dve vprašanji: identitete kot kompetence in identitete kot odgovornosti. Najprej si poglejmo, kaj pomeni jasno ugotavljanje identitete za kakovost in verodostojnost vsebin na spletu.
Identiteta kot kompetenca
O tej dimenziji sem nekaj že pisal lani v zapisu “Kaj je z mojo identiteto?”, gre pa za vprašanje, ali lahko iz podatka, kdo je avtor vsebine, določimo kakovost posredovane informacije. Trenutno namreč večina sistemov deluje po demokratičnem principu en človek en glas1.
Dober primer pomanjkljivosti takšnega sistema je Wikipedia, ki postaja pomemben vir znanja, a je v znanstvenih krogih ne obravnavajo kot kredibilen vir. To pa zato, ker na njej vsak uporabnik šteje enako. V debati o srčnih zaklopkah sta torej popolnoma enako obravnavana glas srčnega kirurga in glas mozoljastega najstnika. O izkušnji Jarona Lanierja, ki je moral na Wikipedii večkrat zapored popravljati napačne podatke o sebi, pa sem tudi že že večkrat pisal.
Uporaba identitete posameznika za določanje kompetence – in posledično kakovosti in verodostojnosti vsebin – pa ni pomembna samo za zloglasni dvapikanič splet, ampak bo odločilno vlogo odigrala tudi pri uveljavljanju semantičnega spleta. Brez vsaj zadovoljivih mehanizmov klasificiranja informacij po kakovosti – in med temi mehanizmi je kompetenca avtorja zelo pomembna – semantični splet ne more zaživeti.
Konec koncev tudi Googleov Pagerank uporablja za osnovo koncept kompetence. Sicer jo določa na podlagi predpostavke, da če določeno stran citira (linka) veliko in kakovostnih spletnih mest, potem je to spletno mesto najverjetneje bolj »kompetentno« kot ostala. Torej ima bolj kakovostno vsebino in bo zato tudi prej zadovoljilo uporabnikove potrebe.
Tako kot je vir informacije nepogrešljiv podatek na sodiščih ali v novinarstvu že danes, bo to tudi na spletu, ki se utaplja v morju nepreverjenih in nerelevantnih vsebin. Kakovosti (verodostojnosti in relevantnosti) informacij se pač ne da določati samo po številu zagovornikov. Ako bi temu bilo tako, bi bila danes zemlja še vedno središče vesolja.
1 Pogosto pa tudi to ne drži, saj si lahko tisti, ki so bolj pri volji oziroma imajo več časa, lahko ustvarijo poljubno število identitet in tako še dodatno popačijo informacije.
V Dnevniku je danes ponovno priplaval na površje članek o domnevnem pedofilskem početju človeka, za katerega nihče ne dvomi, da je novomeško atletiko postavil na noge. Ta trenutek domnevam, da so domneve odveč in se bo primer reševal po sodni poti (čeprav je rok za kazenski pregon že zastaral).
Pozicija atletskega kluba, ki ga je ponovno vpoklical, saj je brez njega bilo delo bistveno težje, ni bila v skladu s pozicijo medijskega poročanja-pritiska-linča (upravičenost in legitimnost takšnega početja medijev pustimo ob strani). Niti v skladu s predlagano kazensko zakonodajo, ki, resnici na ljubo, o rehabilitaciji pedofilov zgolj govoriči. Če bodo za vse življenje zavedeni v evidence, tudi če na primer odslužijo 30 letno zaporno kazen, bodo le stežka pridobili kanček spoštovanja ali družbene afirmacije. Toliko težje v naši majhni deželi.
Nekoliko demagoška pripoved me vrne na vprašanje spletne identitete in kredibilnosti. Gojenje nove spletne identitete bi se mi v primeru S.M. (48-letnega, kot nas članek informativno pouči) zdela logična poteza človeka, ki bo v bližnji prihodnosti le težko kaj počel na področju, za katerega strokovnjaka velja. Dilema, pred katero bi se lahko znašel ta človek, je očitna. Na primer, da napiše odličen članek, ki ga kot (recimo) obsojen pedofil ne more podpisati, ampak privzame neko drugo identiteto. Kredibilnost članka je vprašljiva, saj ne poznamo identitete vira, kdredibilnosti pa vir ni mogel vzpostaviti, saj je (recimo) spremenil svojo spletno identiteto.
Prestavljam si, da bi tudi splet potreboval lasten sistem rangiranja virov po kredibilnosti. Finančno svetovanje Davorina Sadarja ali njegovega alter e-jaza je med mladimi borzniki, pa tudi drugimi (nabita dvorana CD aprila na Finančni dnevi Kapital 2007) izjemno zaželeno. Primer je ponovno skrajen, gotovo pa ni osamljen. Splet bi lahko kdaj v prihodnosti dal utilitaristično rešitev, kako učinkoviteje ločiti posamezne kredibilnosti nekega subjekta. Kakor na Zemlji tako na netu ni vsak kontakt tudi moj prijatelj in vsak poslovni partner moj ljubimec (ali ljubimka, če smo uravnoteženi).
Verjamem, da si Sadarja le malokdo želi tudi doma na večerji, čeprav je bilo predavanje, če citiram naš osrednji slovenski častnik, “očitno tako zanimivo, da so se ga udeležili tudi kriminalisti.”
Igor, debata se nadaljuje z zapisom Internet brez anonimnosti.