in Mediji in tehnnologija

Kaj je z mojo identiteto?

Zapis je pravzaprav nadaljevanje debate o manipuliranju z identitetami blogerjev, v katero sem se zapeletel z Gregorjem na Jazu. Problem, ki izhaja iz pomanjkanja mehanizma za ugotavljanje, ali se za avtorjem nekega bloga (ali spletnega mesta nasploh) skriva kdo drug, je postal očiten ob aferi MM na Blogosu, ko se je izkazalo, da Marka Miliča pri pisanju ‘nadomešča’ nekdo drug.

Problem ‘prevzemanja’ identitet bo še pridobil na teži ob potrditvi moje hipoteze, da se za Janezom D., ki objavlja na Blogosu, v resnici skriva nekdo drug kot sam predsednik (pa pri tem ne mislim na predsednikov alter ego). Trdim namreč, da je šlo preprosto za kopiranje in prenašanje na Blogosovo stran besedil, ki jih je na strani Gibanja za pravičnost in razvoj objavil predsednik države.

5. novembra ob 23.00 zadnja objava Janeza D. še ni prenešena na Blogos.

Zakaj sploh načenjam to temo? S problemom identificiranja avtorja sem se srečal pri preučevanju wiki modela sodelovanja na spletu, ob raziskovanju semantičnega spleta ali rangiranju relevantnosti informacij v novem modelu shranjevanja informacij. Skoraj na vsakem koraku se vedno znova pojavlja vprašanje, kako na internetu vzpostaviti mehanizem za ugotavljanje oz. preverjanje kdo je avtor informacije. O tem, da je to resna težava, je v eni od svojih anekdot pripovedoval tudi Jaron Lanier. Zgodilo se mu je, da je moral na Wikipedii večkrat zapored popravljati napačne podatke o sebi(!). Sistem je namreč enako obravnaval njegov ‘glas’ kot glas kateregakoli drugega internavta.

A napačni podatki so še najmanjše zlo. Predstavljajte si, da nekdo, ki ima več časa, denarja in energije kot vi, skozi ‘ponarejen’ blog ustvarja vaš virtualni lik po svoji lastni podobi. Ako bo torej njegov vaš blog imel več bralcev kot vaš, boste v očeh precejšnjega kroga ljudi pravzaprav neka druga oseba. Učinkovitega načina, kako tem bralcem dokazati, da imate vi večjo (ekskluzivno?) pravico do svoje kiberpodobe, pa pravzaprav ni. V takih trenutkih se spomnim tretjerazrednih srhljivk, v katerih na koncu pred glavnim junakom stojita dve isti osebi: le da je ena prava (dobra?!), druga pa se samo izdaja za pravo. Vsak od obeh likov seveda poskuša našega junaka prepričati, da je ravno on pravi … in junak se mora pravilno odločiti. Kar mu praviloma uspe.

Ali torej obstaja realen interes po spletnem servisu, ki bo izdajal kiber osebne izkaznice, s katerimi bomo lahko brez dvoma dokazovali našo identiteto? Mogoče jo bo Janez D. še kako potreboval.

Sistemi za identifikacijo na spletu obstaja sicer že dolgo, a (osebni) certifikati oz. digitalna potrdila kot temu pravi Tadej, niso dovolj preprosti za uporabo. Težaven je tako postopek za pridobitev kot njihova uporaba … sistem za identifikacijo torej še čaka na 2.0 revolucijo.

Komentar na afero MM | Jonasu bi bilo treba podeliti častni znak za to, kar je storil za slovensko blogosfero z zapisom MM ima strupen blog, kjer je objavil informacijo o ghostwriterju. Problem tega, kar se je zgodilo namreč ni v tem, da je namesto Marka Miliča besedila pisal Jaka L., ampak to, da tega bralcem nihče ni povedal.

Let's talk

Comment

  1. Ampak, krajo identitete je povsem mogoče izvesti tudi v običajnem svetu, ne samo v internetnem. Če se nekdo potrudi, si z lahkoto naredi osebno izkaznico s tvojim imenom, se prijavi kot predavatelj na konferenci. Če Tomasz reče, da je Jože, publika pač to sprejme – nima nihče razloga, da tega ne bi verjel …

  2. Oziroma, če publika domneva, da pred njimi stoji Jože, ki je v resnici Tomasz, pa ji Tomasz tega ne pove.