Umetna ‘inteligenca’

Jaron Lanier je v knjigi The New Humanists objavil esej z naslovom One Half of a Manifesto, v katerem je resno skritiziral Raya Kurzweila, ki trdi, da bomo ob trenutnem eksponencialnem razvoju tehnologije še pred začetkom druge polovice stoletja priča nastanku take umetne inteligence, ki bo primerljiva s človeško.

Eden od glavnih argumentov, ki jih Jaron navaja v prid svoji tezi, je ta, da se strojna oprema sicer še vedno razvija v Moorovem tempu in bi bila Rayeva napoved mogoče le uresničljiva. Vendar v enačbi obstaja še ena spremenljivka: programska oprema. In ta predstavlja glavni mlinski kamen razvoju umetne inteligence, saj se pogosto ne izboljšuje, ampak se v nekaterih primerih celo slabša. Spomnite se, kaj vse je dalo opraviti z Wordstar urejevalnikom besedil. Še danes marsikateri uporabnik ne bi znal izkoristiti vseh njegovih funkcij. MS Word – ki pravzaprav služi istemu cilju – je po številu vrstic kode nekajkrat obsežnejši in shranjuje dokumente v velikosti celotnega nekdanjega programa Wordstar.

In zato, ker programska oprema ovira potencialni nastanek umetne inteligence, kiberromantiki – torej ljudje, ki verjamejo v nje skorajšnje rojstvo – sebe poneumljajo, da bi pokazali, kako “pametni” so računalniki danes. Zakaj sicer bi nastala znana Microsoftova sponka [paperklip].

Sam sicer ne morem v popolnosti pristati na Jaronov fatalizem, a me je njegovo razglabljanje napeljalo k razmišljanju, zakaj smo programom, če so “neumni” (beri: glavni krivec, da umetna inteligenca ne bo nikoli obstajala), že danes prepustili odločanje o tem, kaj v našem svetu šteje. Simptomov tega stanja ni treba iskati daleč.

Na Technorati – najpomembnejšem zbirališču blogov – pravijo, da “je spletno iskanje radikalno spremenila preprosta ideja, da lahko relevantnost spletnega mesta ugotovimo na podlagi števila strani, ki so povezane s to stranjo.” Mar ni ravno to najboljši primer, kako se lahko ideja umetne “inteligence” spridi. Računalniškemu algoritmu smo prepustili odločanje o tem, kaj je relevantno in kaj ne, katera tema je pomembna in kateri se ni smiselno posvečati.

Princip zbiranja vsebine [content aggregation] s pomočjo algoritmov, ki se je razpasel sočasno s popularizacijo RSS-a (standardiziranega zapisa vsebine v XML obliki), pripelje situacijo celo do takega absurda, da zbiralci vsebine [content aggregators] pobirajo vsebino drug pri drugem. Hranijo torej sami sebe. Pomemben vidik zbiranja vsebine je tudi izgubljanje identitete avtorjev, ki so odgovorni za vsebino teh medijev. A o tem v enem od prihodnjih prispevkov, ko se bom bolj posvetil primerjavi konceptov blog in wiki.

Kako zbiranje vsebine in določanje relevantnosti na podlagi algoritmov izgleda v praksi, si lahko ogledate na strani Newsmap. Mimogrede, ideja in izvedba te strani je res dobra, pa vendar … Kljub temu, da daleč za vsem tem stojijo ljudje, s pristajanjem na takšno ureditev (kiber)sveta, pravzaprav pristajamo na kreiranje sveta po vzoru Slovenskih novic. Samo metodo smo zamenjali; o pomembnosti teme ne odloča denar bralcev, ampak algoritem.

» Komentiraj zapis
» Priporoči v branje na sl.reddit.com
» Dodaj med Technorati priljubljene