in Osebno

America or bust #2

Obisk pri Tininem bratu zaključujemo z nekaj dnevi v San Franciscu. Prejšnji teden smo bili zelo pridni in naredili slabih tri tisoč kilometrov (če se zdi to komu premehkužno, preberite zadnji del poglavja “Promet” v prejšnjem zapisu) s postanki nekako takole: Lake Tahoe, Yosemite, Kings Canyon & Sequoia, LA, Pinnacles in povratek ob pacifiški obali. T’is somethin’ more I’ve learned …

Vse je (lahko) posel in vse je (lahko) veliko

Ljudje tukaj živijo za posel. Ne gre za to, da bi ves prosti čas zamenjali za službo, ampak za podjetnost na nivoju, ki ga nisem srečal od časov tavelikih kriz na Poljskem iz osemedesetih (še pomnite: “tri červene za matrac”), ko so moji sonarodnjaki izkoristili vsak trenutek, da so naredili posel. Tukaj nihče ne čaka, da bi mu kdo dal podporo ali subvencijo. Noben kmet ne računa na to, da bo dobil podporo od razvojnega sklada, ampak se loti kmetovanja samo, če je prepričan, da bo s tem zaslužil. Pravtako ne računa na povračilo škode v primeru suše, ampak naredi (investira) vse, da se mu pridelek ne bi posušil.

In ko se pelješ in ob cesti spremljaš en sam vinograd, ki se milje in milje razprostira od horizonta na levi do horizonta na desni, ob tebi pa hrumijo večtonski osebni avtomobili … potem pa se še ustaviš v obcestni restavraciji in ti prinesejo porcijo, s katero se nasiti cela naša družina – kljub temu, da ima Livija ogromen apetit ;-) – ugotoviš, da tukaj živijo za velike stvari. Vse mora biti najboljše, največje … če je to velik biznis pa še toliko bolje.

Zgodovina, zadostno … spoznavanje narave in družbe, odlično

Saj ne pravim nič novega, če povem, da ljubitelji muzejev v ZDA ne bodo prišli na svoj račun. Tudi galerije – kljub temu, da smo v SFMOMA ravno ujeli razstavo del Fride Kahlo, ki je bila pravi posladek – niso ravno obsežne. Najde se sicer precej novih stvari, za celovit pregled (globino) pa jim – vsaj del iz starejših obdobij – malo zmanjka. Ampak dogaja – sodobna umetnost – se jim pa zelo … sploh tukaj v SF.

As long as it’s good enough, it’s good enough

Če je kdo mislil, da je tukaj vse high-tech, se je zelo zmotil. Američanom je funkcionalnost najvišja vrednota. O funkcionalnosti govorim kot o razmerju med stroški in učinki. Elektriko imajo napeljano na predpotopen način, saj ob cestah stojijo leseni drogovi, na katerih so kabli popolnoma kaotično prepleteni med seboj, daljnovodi pa dobijo popolnoma novo sliko. Ceste so popolnoma neurejene – sploh spremljevalni objekti – in so vzdreževane le toliko, da služijo namenu. V nacionalnih parkih pa ti namesto vinjete ali lične kartice (s črtno kodo ali RFID) za vstop dajo navaden blagajniški račun opremljen s sofisticiranim selotejpom. Tako vstopnico si potem nalepiš na notranjo stran vetrobranskega stekla. Skratka, na vsakem drugem koraku te opomnijo, da lahko stvari funkcionirajo tudi na zelo bazičnem nivoju. Pri nas – se mi zdi – hočemo vedno state-of-the-art rešitve, čeprav jih bomo brez potrebe preplačali. KISS (keep it simple stupid) je tu način življenja.

*** Zapis je drugi v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji . Prvega si lahko preberete tukaj. ***

Let's talk

Comment