Pred deseto Magdaleno

V soboto, 19. maja, se je s podelitvijo nagrad in zabavo v čast zmagovalcem zaključila deveta Magdalena. Mednarodni festival, ki sem ga oboževal ustvarjati. Prepričan sem, da so enako čutili tudi ostali člani ekipe in je festival zato postal uspešen. In to kljub temu, da nikoli ni imel lastnih prostorov in sta ga – vsem svetlim izjemam navkljub – s težkim srcem finančno (in tudi sicer) podpirali tako komercialna kot neprofitna scena.

Verjetno se je ravno zato vedno znova zatekal k udeležencem, ki so legitimirali njegov obstoj in mu s svojo pozornostjo nehote povečevali vpliv. Ponujati prave rešitve je bilo mogoče le zato, ker smo znali poslušati, kaj si udeleženci želijo in izpolnjevati njihova pričakovanja. Nikoli se nismo postavili na piedestal, od koder bi zavračali predloge v prepričanju, da vse vemo.

Tako smo dober mesec po vsakem festivalu še stotič debatirali o smiselnosti ene izmed kategorij, o kiksih v programu, načrtih za naslednje leto … Predvsem pa smo intenzivno obdelovali vse odzive udeležencev. Zdaj, ko nisem več neposredno vpleten v organizacijo, bom nekaj od te refleksije (predvsem tekmovalnega dela) izvedel tukaj. Poleg razmišljanj boste nekateri mogoče zaslutili tudi to, da se je za marsikatero odločitvijo, ki je izgledala samoumevna, skrival dolg in mučen premislek.

No, zdaj pa dovolj leporečenja in gremo k refleksiji …

Kako upoštevati kontekst

Z odločitvijo, da za produkcijo del poskrbi festival, smo že pred leti poskusili razrešiti težave s pošiljanjem del, ki so nekaterim onemogočale sodelovanje na tekmovanju. Verjetno so se tudi zato takrat na festivalu začela pojavljati dela iz Irana in Avstralije. A kaj, ko se je hkrati s tem izgubil precejšen del konteksta: v kakšnih pogojih je delo nastalo, kako je izgledalo v resnici? Ali je bil plakat del masovne serije ali pa je bilo ročno izdelanih le deset primerkov. Dela, ki so nastala pod različnimi pogoji, v različnih formatih in iz materialov različne kakovosti, so zaradi elektronske prijave izgubila del identitete.

A to je le del zgodbe o komuniciranju izven konteksta. Bolj pomembno je to, da bo morala Magdalena šele najti načine, kako za žirijo in gledalce prav vsako delo, ki tekmuje, postaviti v kontekst1. Komuniciranje, ki je iztrgano iz okolja, je nemogoče ustrezno oceniti.

Kako upoštevati publiko kot (so)ustvarjalca

Ena od dilem, ki ostaja še vedno nerešena – kljub vpeljavi skupine Experimental – je, kako prijaviti in ocenjevati komuniciranje, pri katerem ima pomembno vlogo publika sama. Torej, kako (če sploh) zajeti ocenjevanje platforme, ki je omogočila nastanek dela. Druga možnost je, da se platforma ne ocenjuje ločeno, ampak se ta informacija samo upošteva pri ocenjevanju, torej, kako je platforma prispevala k rezultatu. Pa smo spet pri kontekstu.

Popraviti napako z imenom “nagrada sponzorja”

Nagrada sponzorja (sponsor award), ko se pri kreativnih razpisih podeli denarna nagrada, tudi če ni dela, ki si zasluži zlati modrc, je slaba poteza. Vnaša namreč (še večjo) zmedo in shizofrenost v sistem nagrad, saj ne moremo jasno odgovoriti na vprašanje, ali je zdaj to delo dobro ali ne?

Nepodeljene denarne nagrade za razpise bi mogoče veljalo zbirati v mošnjičku, ki bi ga na koncu dobil zmagovalec Magdalene3. Predvsem zato, da bi se dokončno utišalo govorice, ki se pojavljajo zadnja leta, ko se ni podelilo nekaj več teh nagrad. Očitki, da organizator vpliva na žirijo, naj se nagrada ne podeli, da bi lahko obdržal denar zase, je popolnoma neresen. Ali ne bi bilo bolje pri 600 prijavljenih delih dvigniti prijavnino za 5,00 €, kot zadržati 3 nagrade in kompromitirati tekmovanje s prirejanjem rezultatov?

No, neglede na to, bi tak sistem to debato zaključil.

Ostali (lepotni?) popravki

V tekmovanju je treba narediti naslednje spremembe:

  • Ukiniti nagrajevanje paraoglasov (spoofs), saj so tovrstni oglasi izgubili posebno vlogo2, ki so jo imeli pred leti kot promotor anti-korporativističnih oziroma anti-potrošniških idej. Če že nagrajevati ukvarjanje s konkretno temo, bi bilo treba razmisliti o novih temah, katerim bi veljalo posvetiti posebno pozornost. Na primer zadnje čase precej popularni temi podnebnih sprememb ali kaj podobnega.
  • Spletne igre prenehati obravnavati kot posebno kategorijo, saj je prijavljenih premalo (kakovostnih) del, da bi sploh lahko izbirali in potem izbrali dobra dela.
  • Redefinirati kategorijo oglaševanja in komuniciranja na mobilnikih, ki nikoli ni zaživela kot smo načrtovali. Mogoče je platforma še preveč okorna in se bo razcvetela šele v prihodnjih letih.
  • Razširiti skupino Motion … nastajajo namreč vedno novi formati in z vedno večjo demokratizacijo produkcijskih sredstev (cenejša oprema in dostop do znanja) tudi vedno več dobrih rezultatov.
  • Ukiniti srebrni modrc za mladega kreativca. Obstaja lahko samo en newcomer of the year. Malo nesmiselno je govoriti o drugem newcomerju, mar ne?

In če se že ne bo upoštevalo nič od zgoraj zapisanega, bi bilo treba vsaj ukiniti nagrado publike. Ta kvazi televoting stoji konceptualno na tako trhlih nogah, da so tudi rezultati temu primerni in je za to škoda energije.

1Zanimivo rešitev so ponudili ne enem izmed festivalov poljskega plakata, kjer so za žiriranje in razstavo vse plakate polepili enega poleg drugega in tako vsaj delno poustvarili situacijo, ko plakati v realnem življenju tekmujejo med seboj za pozornost občinstva.
2 Pred nekaj leti smo po podobnem premisleku ukinili nagrado za zavrnjene oglase. Kaj je sploh posebnega na zavrnjenem oglasu?
3 Ta ideja ni zrasla na mojem zeljniku, a se mi zdi kar dobra rešitev.

» Komentiraj zapis
» Priporoči v branje na sl.reddit.com
» Dodaj med Technorati priljubljene


Info o "Pred deseto Magdaleno"