V soboto, 19. maja, se je s podelitvijo nagrad in zabavo v čast zmagovalcem zaključila deveta Magdalena. Mednarodni festival, ki sem ga oboževal ustvarjati. Prepričan sem, da so enako čutili tudi ostali člani ekipe in je festival zato postal uspešen. In to kljub temu, da nikoli ni imel lastnih prostorov in sta ga – vsem svetlim izjemam navkljub – s težkim srcem finančno (in tudi sicer) podpirali tako komercialna kot neprofitna scena.
Verjetno se je ravno zato vedno znova zatekal k udeležencem, ki so legitimirali njegov obstoj in mu s svojo pozornostjo nehote povečevali vpliv. Ponujati prave rešitve je bilo mogoče le zato, ker smo znali poslušati, kaj si udeleženci želijo in izpolnjevati njihova pričakovanja. Nikoli se nismo postavili na piedestal, od koder bi zavračali predloge v prepričanju, da vse vemo.
Tako smo dober mesec po vsakem festivalu še stotič debatirali o smiselnosti ene izmed kategorij, o kiksih v programu, načrtih za naslednje leto … Predvsem pa smo intenzivno obdelovali vse odzive udeležencev. Zdaj, ko nisem več neposredno vpleten v organizacijo, bom nekaj od te refleksije (predvsem tekmovalnega dela) izvedel tukaj. Poleg razmišljanj boste nekateri mogoče zaslutili tudi to, da se je za marsikatero odločitvijo, ki je izgledala samoumevna, skrival dolg in mučen premislek.
No, zdaj pa dovolj leporečenja in gremo k refleksiji …
Kako upoštevati kontekst
Z odločitvijo, da za produkcijo del poskrbi festival, smo že pred leti poskusili razrešiti težave s pošiljanjem del, ki so nekaterim onemogočale sodelovanje na tekmovanju. Verjetno so se tudi zato takrat na festivalu začela pojavljati dela iz Irana in Avstralije. A kaj, ko se je hkrati s tem izgubil precejšen del konteksta: v kakšnih pogojih je delo nastalo, kako je izgledalo v resnici? Ali je bil plakat del masovne serije ali pa je bilo ročno izdelanih le deset primerkov. Dela, ki so nastala pod različnimi pogoji, v različnih formatih in iz materialov različne kakovosti, so zaradi elektronske prijave izgubila del identitete.
A to je le del zgodbe o komuniciranju izven konteksta. Bolj pomembno je to, da bo morala Magdalena šele najti načine, kako za žirijo in gledalce prav vsako delo, ki tekmuje, postaviti v kontekst1. Komuniciranje, ki je iztrgano iz okolja, je nemogoče ustrezno oceniti.
Kako upoštevati publiko kot (so)ustvarjalca
Ena od dilem, ki ostaja še vedno nerešena – kljub vpeljavi skupine Experimental – je, kako prijaviti in ocenjevati komuniciranje, pri katerem ima pomembno vlogo publika sama. Torej, kako (če sploh) zajeti ocenjevanje platforme, ki je omogočila nastanek dela. Druga možnost je, da se platforma ne ocenjuje ločeno, ampak se ta informacija samo upošteva pri ocenjevanju, torej, kako je platforma prispevala k rezultatu. Pa smo spet pri kontekstu.
Popraviti napako z imenom “nagrada sponzorja”
Nagrada sponzorja (sponsor award), ko se pri kreativnih razpisih podeli denarna nagrada, tudi če ni dela, ki si zasluži zlati modrc, je slaba poteza. Vnaša namreč (še večjo) zmedo in shizofrenost v sistem nagrad, saj ne moremo jasno odgovoriti na vprašanje, ali je zdaj to delo dobro ali ne?
Nepodeljene denarne nagrade za razpise bi mogoče veljalo zbirati v mošnjičku, ki bi ga na koncu dobil zmagovalec Magdalene3. Predvsem zato, da bi se dokončno utišalo govorice, ki se pojavljajo zadnja leta, ko se ni podelilo nekaj več teh nagrad. Očitki, da organizator vpliva na žirijo, naj se nagrada ne podeli, da bi lahko obdržal denar zase, je popolnoma neresen. Ali ne bi bilo bolje pri 600 prijavljenih delih dvigniti prijavnino za 5,00 €, kot zadržati 3 nagrade in kompromitirati tekmovanje s prirejanjem rezultatov?
No, neglede na to, bi tak sistem to debato zaključil.
Ostali (lepotni?) popravki
V tekmovanju je treba narediti naslednje spremembe:
- Ukiniti nagrajevanje paraoglasov (spoofs), saj so tovrstni oglasi izgubili posebno vlogo2, ki so jo imeli pred leti kot promotor anti-korporativističnih oziroma anti-potrošniških idej. Če že nagrajevati ukvarjanje s konkretno temo, bi bilo treba razmisliti o novih temah, katerim bi veljalo posvetiti posebno pozornost. Na primer zadnje čase precej popularni temi podnebnih sprememb ali kaj podobnega.
- Spletne igre prenehati obravnavati kot posebno kategorijo, saj je prijavljenih premalo (kakovostnih) del, da bi sploh lahko izbirali in potem izbrali dobra dela.
- Redefinirati kategorijo oglaševanja in komuniciranja na mobilnikih, ki nikoli ni zaživela kot smo načrtovali. Mogoče je platforma še preveč okorna in se bo razcvetela šele v prihodnjih letih.
- Razširiti skupino Motion … nastajajo namreč vedno novi formati in z vedno večjo demokratizacijo produkcijskih sredstev (cenejša oprema in dostop do znanja) tudi vedno več dobrih rezultatov.
- Ukiniti srebrni modrc za mladega kreativca. Obstaja lahko samo en newcomer of the year. Malo nesmiselno je govoriti o drugem newcomerju, mar ne?
In če se že ne bo upoštevalo nič od zgoraj zapisanega, bi bilo treba vsaj ukiniti nagrado publike. Ta kvazi televoting stoji konceptualno na tako trhlih nogah, da so tudi rezultati temu primerni in je za to škoda energije.
1Zanimivo rešitev so ponudili ne enem izmed festivalov poljskega plakata, kjer so za žiriranje in razstavo vse plakate polepili enega poleg drugega in tako vsaj delno poustvarili situacijo, ko plakati v realnem življenju tekmujejo med seboj za pozornost občinstva.
2 Pred nekaj leti smo po podobnem premisleku ukinili nagrado za zavrnjene oglase. Kaj je sploh posebnega na zavrnjenem oglasu?
3 Ta ideja ni zrasla na mojem zeljniku, a se mi zdi kar dobra rešitev.
Koncno ti pisem na tole temo, ki me zadeva (in zuli) prav tako kot tebe oz. nas, »fathers and mothers of Magdalena«, kot so nas poimenovali na deveti zakljucni podelitvi Napo&Brajnik na odru in Vrecko v zaodrju. Kljub temu, da (na svojo zeljo) nismo vec neposredno vpleteni, smo pa se vedno Svet Magdalene, kar nas, da ne recem, nekako obvezuje pri dolocanju smernic in strateskih odlocitev. Obvezuje ni ravno prava beseda, Magdaleno smo vedno peljali na zelo prijateljski ravni.
O letosnji izvedbi tekmovanja, ki je itak vedno najbolj vroca tema, sem se ze kmalu po festivalu pogovarjala z mojo letosnjo naslednico in slovenskim clanom zirije, Napotom, ki prav tako pozna Magdaleno zelo od blizu ze zadnjih sest let.
Se vedno se sicer raje pogovarjam kot pisem, ampak ok. Ves, da sem bila jaz najvecja zagovornica tega, da bi dela ostala predstavljena v kontekstu, kot si ga je zamislil prijavitelj in ne unifomirana kot so sedaj, ceprav ima slednje seveda svoje prednosti (nizji stroski za pripravo del – strosek za printanje prevzame nase organizator, nizji stroski dostave …), katerim smo se podredili. Vsak napredek pobere tudi nek kos domacnosti, ce temu tako recem oz. odvzame delu koscek identitete. Se je pa izpostavilo, da so kljub poenotenju potrebne dolocene izjeme: v kategoriji A-Small print materials in pri obeh kategorijah D-ja: Experimental. Prav tako smo v nekaterih primerih dovolili, da je avtor na lastno zeljo prinesel svoje printe plakatov, ce je slo za posebno povrsinsko dodelavo slike, 3D zalepljenke na povrsino ali pdb. V primeru, ko se z enim file-om ni dalo reprezentativno prikazati dela, smo dopustili tudi vec slik za ustrezno predstavitev ziriji – tudi v skupinah, kjer sicer pravila pravijo drugace. Vendar je na ta nacin prevec prepusceno iniciativi posameznega avtorja – nekateri se namrec drzijo prijavnih pogojev do pike natancno in sploh ne razmisljajo o tej moznosti, nekateri pa seveda poskusijo. V zgodovini smo taksnim in drugacnim zeljam prijaviteljem za najboljso prezentacijo njihovega dela vedno poskusali ugoditi, ce je le bilo izvedljivo in skladno s pravili. Verjetno se spomnis famoznega FDV-jevega kioska (2002) z deli v vseh razpisanih kategorijah, vecinoma spoof-i, ki jih je Trevor Beattie na koncu nagradil z »Golden Condom« oz. »Special Mention of the Jury««!
Kreativni razpisi oz. t.i. sponzorske nagrade so malo zasle s prvotno zacrtane poti… Njihovo (pre)veliko stevilo in (pre)ohlapno zastavljeni brifi so pripeljali do tega, da dela, prispela na razpise, po merilih zirije niso zadovoljiva in dostikrat niso primerljiva z nagrajenci v drugih skupinah. Ker smo zeleli mladim na vsak nacin omogociti, da dobijo denarno nagrado sponzorja, ceprav delo ne zadostuje kriterijem za zlati modrc, smo letos
sprejeli nek kompromis: najboljse delo, prispelo na razpis, prejme sponzorsko nagrado, (ceprav hkrati ni prejemnik zlatega modrca za razpis). Predvsem mlajsim studentom iz ex-YU tudi denarna nagrada nekaj pomeni (ceprav bi lahko tukaj odprla neskoncno debato o vecvrednosti zlatih modrcev, zlatih petk in magdalene od 1000 EUR-ov:) Zdaj vem, da ta kompromis ni bil najbolj uspesen in da bi bila morda resitev v locitvi sponzorskih nagrad za kreativne razpise (samo diploma in denarna nagrada) od ostalih nagrad. Pri pisanju brifa so dosedanje izkusnje pokazale, da samo zelo konkretni, ciljani, jasni in razumljivi brifi dajo dobre rezultate. Se enkrat se potrjuje staro pravilo, da za vsakega malo pomeni, da na koncu ni za nikogar nic.
Glede paraoglasov pa sem nasprotnega mnenja kot ti in se zavzemam za njihovo ohranitev in odpravo letosnjih jr. napak: v prijavnem katalogu spoof-i niso bili omenjeni, na razstavi sploh niso bili razstavljeni skupaj! (zaradi enega samcatega banalnega razloga), v katalogu del niso bili navedeni, na SH prav tako ne … to je seveda omogocalo samo »starim« prijaviteljem, da na tekmovanju sodelujejo s spoof-i. Po mojem mnenju, saj ves, stare zagovornice prisotnosti aktivisticnih tem na magdaleni, so spoof-i v prvi vrsti namenjeni mladim, da izrazijo svoj kriticni odnos do aktualnih druzbenih pojavov. Tudi grobo in nazorno seveda, brez omejevanja, ki se pojavlja pri nekem drugem znanem razpisu, v stilu: ni dovoljeno uporabiti logotipa tegaintega podjetja itn.
Veliko hudih in odmevnih spoof-ov je nastalo v preteklosti prav namensko za Magdaleno in bi bilo skoda, da ukinemo tak fajn poligon za izrazanje kriticnih mnenj.
Zavrnjene oglase smo 2001. uvedli z namenom, da se priblizamo agencijam, kar nam je takrat tudi uspelo. Kasneje smo nagrado ukinili, ker ni bila vec potrebna. Itak na Magdaleni ze od nekdaj enakovredno tekmujejo objavljena in neobjavljena dela.
Nagrado obcinstva tudi po moje lahko mirne volje ukinemo. Slabe izkusnje zadnjih let navajajo k temu, ceprav so v letosnjem letu spet presli z SMS-ov na stari papirnati sistem…
Sistem nagrajevanja mora biti cimbolj enostaven, da je siroko razumljiv. Zato je koristno, ce je pri nagradah dolocena analogija – tako zagovarjam en srebrni modrc povsod, kjer imamo zlati modrc. Torej tudi pri debitantu leta (newcomer of the year), ceprav je lapsus linguae prisoten Ceprav bi si zirija kdaj zelela, da ima vec srebrnih ali vec zlatih modrcev v posamezni kategoriji, ker so dostikrat neenakovredno zastopane. S tega vidika je razsiritev skupine Motion dobrodosla. Spletne igre in ogl. na mobilnikih je imelo ze tudi kakega prav fajn nagrajenca, ampak so bili res redki. Npr. Strip Generator npr. in tisti Christmasi za mobilnike. Sirse gledano pa se glede obojega strinjam s tabo.
Ker smo vedno stremeli k cilju nagraditi cimvec mladih perspektivnih avtorjev na Magdaleni (in spodbujati dolocene kategorije oz. elemente: animacija, dizajn, mlajsi avtorji idr.), je stevilo nagrad precej naraslo. To povzroca zmedo med nepazljivo publiko, zirijo idr. javnostmi. Eden od razlogov je ze zgoraj naveden v zvezi s kreativnimi razpisi. Naslednji moteci element, ki bi ga spremenila, je sedanje podvajanje nagrajencev za Magdaleno, zlate petke in zlate modrce. Kot pri nizjih nagradah, bi tudi tukaj uvedla sistem izkljucevanja. (S strani ziranta pa je padel se bolj radikalen predlog: ukinitev zlatih petk!)
Zaenkrat toliko od mene, na kavici pa se marsikaj.
Ekipa, bok!
Moja dva fanta spita, pa bom izkoristila priliko. Super je, da je Tomasz postavil temelj za razpravo o Magdaleni in da lahko spet kaj povem na to temo:-)
Letos žal nisem bila prisotna na Magdaleni, pa tudi ne v samem proces nastajanja, zato bom komentirala brez upoštevanja rezultatov in občutkov letošnje Magdalene. Slišala sem, da je bilo vzdušje na letošnji Magdi super in to je zelo pomembno. Zelo, zelo pomembno, vendar ne dovolj za super celostno izkušnjo obiskovalcev. Mi smo se vedno ukvarjali z vsemi elementi festivala in iskali optimalen splet, ki bi omogočil čim večjo atraktivnost festivala, dostopnost in odseval „duh časa“ in ponujal pogled naprej. Dober parti je pomemben in nujen za dobro vzdušje na festivalu, ampak zaradi partija na Magdaleno ne bo prišel mlad perspektiven Japanar. Ali si sploh želimo, da bi prišel na Magdaleno? Če ja, kaj moramo ponuditi, da pride? Predavanja so ključna za obiskanost festivala. Prepričana sem, da bi na Magdaleni morale imeti predavanje/delavnice/predstavitve/showe… samo mednarodne zvezde izbrane po kriterijih, ki se postavijo za festival. Če je to odsevanje „duha časa“ in ponujanje pogleda naprej (trendi) na določenem področju, potem je treba poiskati najvplivnejše in jih povabiti. Udeležba sploh ne bo vprašljiva, mediji bodo presrečni, sponzorji pa tudi. Sponzorji so pokazali očitni interes, da želijo svoje brende vezati na velika imena. Mi jih moramo biti v stanju zagotoviti.
Tu se takoj pojavi problem definiranja področja delovanja festivala. Meni sploh ni problematično, da je Magdalena oglaševalski festival, ker to zelo malo vpliva na imidž festivala. Že leta verjamem v to, da bi morali vsako leto definirati temo festivala, ki bi bila dovolj specializirana in vroča v svetu Magdalene – v svetu oglaševanja, dizajna, aktivizma, politične propagande, industrijskega dizajna, mobilnih komunikacij, interneta, aktivizma…..(ta področja lahko naštevamo v nedogled). Definiranje področja festivala v tem smislu sploh ni problem (zato je Magdalena festival kreativne komunikacije, ki zelo široko opredeljuje področja delovanja), problem je zagotoviti pravo vsebino. Zakaj ne bi bila tema politična propaganda, ki izhaja iz aktualnih ameriških predsedniških volitev („Vote for me“:-) in bi se festival ukvarjaj izključno s politično propagando, dizajn in propaganda Tretjega Rajha, kakšen hudi svetovalec za komunikacije kakšnega od ameriških kandidatov, aktivizem, spin doktorji itd…..Skratka tema, ki izhaja iz aktualnega družbenega dogajanja glede na datum Magdalene, medijsko pozornost, družbeno občutljivost in seveda Magdalenino zainteresiranost. Lahko se celo definira format obdelovanje teme: dizajn, ekpertiza (ultimativni strokovnjak na temo), aktivizem, paradoks (vroča miza z moderatorjem in dvema gostoma s povsem nasprotnih polov), medij…podobno kot rubrike v časopisu. In povabit najboljše!. Seveda je to potrebno delati vsaj leto vnaprej, da se lahko stvari ustrezno skomunicirajo z vsemi zainteresiranimi javnosti (sponzorji, EU fondi, udeleženci, mediji). Ker takšen format res zahteva dobro organiziranost.
V zvezi s tem apeliram novi ekipi – ne izgubljajte preveč časa z opredeljevanjem Magdalene, pomembno je kakšno vsebino ji boste dali in kako ter komu boste to skomunicirali.
Kar se tekmovanja tiče samo na kratko:-) V tem segmentu je potrebno biti zelo pazljiv, ker zagotavlja kredibilnost nagrad na festivalu. Zato je pomembno katere nagrade se podelujejo in kdo je v žiriji. Spet moramo biti v duhu času in gledati naprej.
Vprašanje konteksta je problem na vseh mednarodnih festivalih. Zato prekaljeni mački, ki prijavljajo stvari ne festivale, vedo kakšne trike morajo uporabiti, da na razstavi njihovo delo pritegne pozornost žirije. Mi lahko apeliramo na to, da ima vsak prijavitelj možnost, da pošlje svojo delo in/ali opise tega dela, ki bi žiriji ob samem pregledu razstave pomagal razumeti kontekst predstavljenega dela. Strinjam se s Tomaszevimi predlogi glede nagrade sponzorja (se mi zdi zanimiva rešitev) in ukinitve nagrade publike ter srebrnega Newcomerja. Glede para oglasov – nisem sigurna glede ukinitve, mislim, da je to treba obdržati in motivirati ljudi, da se sprdujejo nad oglaševanjem. Mogoče je treba razmisliti o kakšni sveži zgodbi okoli tega, ampak kategorije (ne mislim na tekmovalno kategorijo) kot takšne ne bi ukinjala. Treba je jasno razmisliti tudi o web in mobile kategorijah. Tu je cela zmeda in kup zgrešenih poskusov. Glede samega načina ocenjevanja, pa se mi tudi zdi, da ga je potrebno osvežiti, čeprav se mi ta res ne zdi kompliciran. Ne vem kaj je tu tako komplicirano razumeti; problem je podvajanje nagrad in to je treba omejiti. Zdi se mi tudi pomembno, da se vrnemo k staremu opredeljevanju nagrade pri kreativnih razpisih – vsi razpisi imajo isto nagrado in to je finančna nagrada. Brez izjem!
Res upam, da se bo našla ekipa, ki bo uživala v ustvarjanju festivala tako kot smo uživali mi. Vesela sem Srđanovega entuzijazma in volje. Želim si, da se pogovorite o smiselnosti festivala v neki časovni perspektivi, kdo ga bo ustvarjal in kako. Mogoče je pa zdaj čas za slovo ali pa je to spet nek nov začetek?!