in Izzivi

Skupnost.si

Vedno več slovenske politike se seli na splet: predsednik države, evropski komisar in minister za razvoj imajo lastne bloge, E-uprava ponuja vedno več storitev, Durs si je za 647.157€1 omislil virtualno blondinko, nekateri smo letos že četrtič oddali dohodnino preko spleta, vlada in ministrstva se “uspešno” predstavljajo svojim državljanom … a v tej – na prvi pogled idilični – sliki E-publike Slovenije nekaj bistvenega manjka. Nihče nas ne spodbuja, še manj pa nam ponujajo orodij (beri: novih tehnologij) za aktivno sodelovanje pri odločanju o javnih zadevah. Spletno mesto, ki bo 1. junija 2007 zaživelo na naslovu http://www.skupnost.si/, bo skušalo to vrzel vsaj delno zapolniti.

Kmalu bo več kot dve leti od trenutko, ko je Francija zavrnila evropsko ustavno pogodbo. Trenutka, ki je še dodatno vzpodbudil razmišljanje o izgubljanju posluha oblasti za potrebe državljanov. Nekako od takrat je zorela ideja, kako slovenski kiberskupnosti ponuditi prostor, kjer bo lahko o nekaterih aktualnih družbeno-političnih vprašanjih oblikovala skupno stališče. To stališče bo v danem trenutku zaključen dokument, ki se bo skozi sodelovanje skupnosti toliko obrusil, da bo predstavljal konsenz, ki ga je bila ta skupnost v zvezi z določenim vprašanjem do tistega trenutka sposobna doseči.

V tem času sem iskal tudi najbolj primerno platformo in ker nisem našel takšne, ki bi zadovoljila vsem zahtevam, sem se po daljšem premisleku odločil, da bom poskusil z najbolj primernim orodjem ta hip: Mediawikijem, ki poganja bolj znano Wikipedijo.

Stanje

Slovenska država je svojim državljanom v zakonodajnem postopku – kljub vsej tehnologiji, ki je danes na voljo – omogočila sodelovanje pri upravljanju države2:

  • z javno predstavitvijo mnenj in preko nefunkcionalnega obrazca, kjer lahko registriran uporabnik odda svoje mnenje;
  • s posredovanjem pripomb in vprašanj preko drugega obrazca, preko katerega so bila doslej posredovana vsega 3(!) vprašanja, ki so zanimiva za širšo javnost, če upoštevamo, kaj je objavljeno na strani s pogostimi vprašanji;
  • z dopisovanjem s poslancem, poslansko skupino ali predsednikom DZ preko tretjega, tokrat malo naprednejšega obrazca.

Dokaz za ne ravno spodbudno stanje je tudi izjava ministra Viranta o vnašanju preštetih glasov na volitvah 2006 kot “najbolj pomembnem koraku” [sic!] e-participacije v Sloveniji3.

Rešitev

Skupnost bo morala sama poskrbeti za to, da bo v uveljavljanju svojih pravic kot suverena v državi, izkoriščala vsa možna sredstva. Čakanje, da bo pobuda prišla “od zgoraj” je naivno. Eden izmed tovrstnih poskusov je spletno mesto E-demokracija, ki se ukvarja z vprašanji povezanimi z aktivno participacijo državljanov v sodobnih demokracijah, ki jim jo omogoča internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije. Projekt Skupnost bo skušal ta prostor še dodatno odpreti.

Platforma

Wiki okolje – kljub nekaterim resnim pomanjkljivostim – nudi precej tistega, kar lahko bistveno pripomore k uspehu te pobude:

  • rezultat sodelovanja posameznikov, ki so vpleteni, je zaključen dokument;
  • zadnja različica dokumenta, je rezultat konsenza;
  • v ospredju niso posamezniki kot na blogih ali forumih, ampak ideja (tema).

Postopek

  1. Področja bodo razdeljena podobno kot so razdeljena delovna področja vlade.
  2. Vsak predlog bo imel obvezna naslednja poglavja:
    1. POVZETEK (na kratko kaj naj bi urejal predlog)
    2. STATUS (stanje, v katerem se dokument nahaja; npr. izhodišča, vroča debata, zaključen dokument ipd.)
    3. PREDLOG (besedilo dokumenta; glavni del)
    4. ZA / PROTI (argumenti, povezave, ozadja, sklepi pogovora ipd.)
    5. AKCIJA (sugestije, kako se dodatno aktivirati za uveljavitev predloga)
  3. Vsak predlog bo mogoče v razdelku POGOVOR komentirati.

Podrobneje bo sistem (so)delovanja objavljen na www.skupnost.si ob začetku delovanja spletnega mesta.

Nepretenciozen poskus

Vabim torej vse, ki želite sodelovati pri tem poskusu mobiliziranja skupnosti, da se angažirate. Od 1. junija 2007 bo na naslovu www.skupnost.si dostopna instalacija aplikacije MediaWiki, kjer bomo poskusili, ali lahko skozi sodelovanje tvorno sodelujemo pri upravljanju javnih zadev.

1320.000 € za vzpostavitev baze vprašanj in odgovorov ter 327.157 € za sam sistem. (Dnevnik, 14.4.2007)
2 Vsi navedni postopki so dostopni s spletnega mesta Državnega zbora preko poglavja Dialog(?!).
3 “Najbolj pomemben korak smo naredili na zadnjih voltivah leta 2006. Usposobili smo namreč 500 uradnikov na občinah, ki so z digitalnimi potrdili vnašali rezultate volitev.” (Finance, 17.4.2007; str. 45)

Leave a Reply for mitjamavsar Cancel Reply

Let's talk

Comment

  1. V temeljni dokument, kot je ustava, se recimo ne bi želel vtikati, ker ne vem in me ne zanima prav nič o ustavnem pravu.

    Je skupnost.si skupnost pravnih izobražencev? Ko bo skupnost.si zaživela, kako boš zadržal, da je ne prevzamejo pravniki, ki se verjetno edini čutijo kompetentni za sodelovanje …

    Je problem v neinteraktivni državi ali morda v pasivnem državljanu?

    … Načeloma grem na volitve ravno zato, da lahko birokracijo zaupam strokovnjakom in da mi je čimmanjkrat treba pomisliti na to, kako je urejena moja država in lokalna skupnost.

  2. 1. Saj ne gre za koncept, kjer bi moral biti rezultat vedno zakon. Lahko se bo pokazalo, da nastajajo dokumenti, ki so le osnova za tisti “pravi” dokument oz. formalizacijo zapisanega. Mogoče bodo ti dokumenti samo jasno elaborirana izhodišča skupnosti. Tako mimogrede pa si preberi kakšno ustavo (našo ali ameriško); boš videl, da so ustave še veliko bolj “poljudno” pisane kot zakoni…
    2. Sodeloval bo vsak, ki se bo čutil sposobnega prispevati svoj del. Nobenega ekskluzivizma (npr. samo pravniki) ali elitizma (npr. samo visoko izobraženi). Kako odpravljati težave – ki se bodo zagotovo pojavljale – pa bo treba sproti sprejemati odločitve. Tudi pri teh odločitvah – upam – da se bo vključevala skupnost.
    3. Državljan je danes pasiven predvsem zato, ker njegovo sodelovanje ne daje rezultatov (ni učinka). To pa je hkrati tudi moj največji strah pri tem poskusu … da sodelovanja ne bo, ker v tej fazi nimam kaj resnega za ponuditi (ne morem na primer obljubiti, da bo določen dokument vplival na spremembo nekega zakona). Na začetku bo treba sodelovati bolj iz radovednosti, kaj bi lahko nastalo.
    4. Načeloma se strinjam. A se takoj pojavita dve dilemi: (a) ali je danes vsake štiri leta še vedno dovolj pogosto in (b) ali našo potrebo po sodelovanju še vedno lahko zadovoljimo samo z glasovanjem za A oz. B? Mislim, da je predvsem v slednjem problem. Jaz nočem sodelovati v sofisticiranem “televotingu” (kamor lahko stvar pripelje), kjer se ponudi odgovore in se odloča, kateri je bolj dober. Sam želim pri sestavljanju odgovorov sodelovati. Tega pa samo(!) z glasovanjem ne morem.

  3. Ne gre jemati korajže organizatorju, na katerega plečih bo glavna teža projekta. Že sama izbira orodja za predlagan namen je v našem prostoru novost in glede na uspešnost wiki rešitev na drugih področjih je vredno poskusiti. Če bi bil samo pozitiven rezultat opravičilo za eksperiment, se bi napredek ustavil. Res da citirani poskusi v Tomaszevem uvodniku niso vsi enako uspešni, vendar predstavljajo dobrodošla iskanja v ustvarjanju kulture dialoga temelječega na spletnih rešitvah. Razloge, zaradi katerih so nekateri manj uspešni pa velja kot izkušnjo vgraditi v pričujoč poskus.

  4. Franc, zadeli ste žebljico … kljub temu, da se sam še predobro zavedam, da ponujena rešitev odpira veliko več vprašanj, kot bi bil sam sposoben sproducirati odgovorov, so me leta izkušenj pri (spletnih) projektih izučila, da jih je veliko bolj stvarno razvijati v realnem okolju z realnimi uporabniki – torej, skupaj.

  5. Dobra ideja. Želim veliko uspeha. Morda bi kako “javno razpravo” o kaki resoluciji lahko opravili skozi ta sistem. Ko bo kak primernega “prinesem” v razpravo!

    PS. In čez mnogo mnogo let bomo tudi v državni upravi dokumente (beri zakone, uredbe, pravilnike) usklajevali s tako tehnologijo :-)

  6. Žiga, verjetno se boste strinjali z mano, da ni težava v “taki tehnologiji”, ampak v “usklajevanju” oziroma bolje v (ne)pripravljenosti za usklajevanje, da tak način dela v upravi ne zaživi. Drugo – bolj pomembno – dejstvo pa je, da četudi bi v državni upravi taka stvar zaživela že veliko prej, bi bili državljani še vedno odrezani od soodločanja. Samo uprava bi spremenila način dela. Kar pa ni naš namen, kajne.

    Drugače pa, če boste res “prinesli” kaj v razpravo ali pa se boste vsaj kdaj pa kdaj vključili, boste prispevali pomemben del k temu, da se bomo lahko iz tega eksperimenta vsi kaj naučili.

  7. Pozdravljeni,

    projekt Skupnost je dobrodošel prispevek h krepitvi aktivnega sodelovanja državljanov pri odločanju o javnih zadevah.

    V zadnjem obdobju so se na tem področju v Sloveniji zgodili nekateri premiki (prvi uspešen primer e-demokracije – Forum prihodnosti, cilj vlade RS, da bo država Slovenija postala ena izmed 10. najbolj razvitih e-demokracij na svetu, različni civilno-družbeni, akademski ali s strani odločevalskih institucij finančno podprti spletni projekti itd.).

    Kljub temu ostajata pomembna izziva motiviranje državljanov za elektronski način sodelovanja (kontekst politične kulture) ter vključenost spletnih aplikacij v odločevalskih proces (formalno-demokratični kontekst).

    Z lepimi pozdravi,

    Simon Delakorda
    Center za e-demokracijo
    Inštitut za ekologijo
    http://www.e-participacija.si