ZDA – nadzorovana demokracija

Ustanovni očetje, ki so odgovorni za pripravo ameriške ustave in ustanovitev dežele svobodnih, so se zavedali, da tudi demokratični sistem, v katerem vlada pravilo ena oseba en glas, ni popoln.¹ Izražena volja ljudstva je lahko tudi rezultat iracionalne ali neprave odločitve.² Zato so v sistem vgradili dodatno varovalko, ki bi onemogočala, da se ljudstvo napačno(?!) odloči. V proces volitev predsednika so za vsak primer vgradili tampon cono – elektorje. Tako so postali dejanski nosilci volilne pravice elektorji in ne posamezniki.

Opomba k objavi
Tema najbrž res ne sodi v moj železni repertoar, a sem se s političnimi sistemi precej intenzivno ukvarjal, ko sem pripravljal projekt Skupnost. Ta je trenutno v fazi mirovanja in nič ne kaže, da bo kmalu ponovno lansiran. Tudi zato sem se odločil, da nekatera spoznanja iz tega raziskovanja objavim. Ako vam bo zapis všeč, bom morda v prihodnje objavil še kakšno podobno zadevo. Zato tudi nova kategorija: Res publica.

Ustava združenih držav določa, da ima vsaka od petdesetih zveznih držav ravno toliko elektorjev, kolikor ima skupaj predstavnikov v kongresu (US House of Representatives ima 435 članov) in senatu (US Senate ima 100 članov). Vseh elektorjev, ki odločajo o predsedniku države, pa je – skupaj s tremi elektorji, ki predstavljajo Washington DC – 538.³

Kongres in senat

Število kongresnikov se določa vsakih deset let na podlagi števila prebivalcev. Kot že rečeno, je vseh članov kongresa 435. Po zadnjem cenzusu iz leta 2000 vsak član kongresa zastopa približno 647.000 prebivalcev. Največ kongresnikov ima tako Kalifornija: slabih 34 milijonov prebivalcev te zvezne države zastopa 53 kongresnikov. Poleg predstavnikov v kongresu pa ima vsaka od petdesetih zveznih držav – ne glede na velikost, število prebivalcev ali ekonomsko moč – še po dva predstavnika v senatu. Tako so snovalci ameriške ustave vsaj malo ublažili razlike, ki nastajajo zaradi neenakomerne poseljenosti države.

Dva principa zastopanja volje ljudstva

Pri delitvi elektorjev samo Maine in Nebraska ne uporabljata večinskega (winner takes it all) sistema, po katerem vsi elektorji iz posamezne zvezne države glasujejo za kandidata, ki je zmagal. In to ne glede na to, ali je zmagal s pol milijona glasov prednosti ali enim samim. Kako deluje sistem v praksi, se je zelo nazorno pokazalo tudi na zloglasnih volitvah leta 2000, ko je vseh 25 elektorskih glasov Floride pripadlo Georgeu W. Bushu, kljub temu, da je bila razlika med njim in Alom Goreom malo več kot 500(!) glasov⁴, kar je predstavljalo pičlih 0,02%.

Volja ljudstva samo kot napotek, ne kot obveza

Kljub temu, da velja nenapisano pravilo, da elektorji – ki so dejanski nosilci volilne pravice – glasujejo tako, kot so odločili volilci iz njihove države, jim tega ni treba upoštevati. Nihče pa ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi se elektorji v nasprotju s privzeto prakso odločili drugače kot jim nalaga volja ljudstva, saj se to še ni zgodilo.⁵ Trenutno je najbližje odgovoru na to dilemo vroča razprava o tem, kako bi se morali v primeru tako tesnega izida, kot se trenutno obeta v boju za predsedniško nominacijo med Hillary in Barackom, odločiti superdelegati.

Superdelegati in nevezani delegati

Podoben princip s posredniki poznata glavni politični stranki – demokrati in republikanci – tudi v predvolilnem obdobju, torej v času izbiranja kandidata za predsednika države. Le da jim namesto elektorji, pravijo delegati. Do sem vse lepo in prav, a poleg “navadnih” delegatov, ki so vezani na voljo ljudstva⁶, poznata obe stranki tudi “posebne” delegate. Ti pa so zavezani samo lastni vesti. Svoj glas lahko oddajo poljubnemu kandidatu, vsak njihov glas pa šteje enako kot glas “navadnega” delegata.

Pri republikancih štrevilo nevezanih delegatov (unpledged delegates) zaradi kompleksnega sistema imenovanja variira med 6 in 20 odstotkov vseh delegatov. Pri demokratih pa predstavlja skoraj osemsto superdelegatov, med katerimi so voditelji stranke na lokalnem nivoju, kongresniki in ostali strankini funkcionarji, skoraj petino vseh glasov. Trenutno je glas enega demokratskega superdelegata težek približno toliko kot 10.000(!) glasov volilcev.

Od leta 1980, ko so vpeljali te übermensche, navkljub temu, da predstavljajo zajeten del volilnega telesa, niso imeli pomembnejše teže pri končnem izboru kandidata. Bodo pa zato – tako napoveduje tudi večina analitikov – letos še nekaj časa osrednja tema političnih pogovorov in analiz. Konec avgusta pa morebiti tudi jeziček na tehtnici, ki bo odločil, kateri izmed dveh preostalih demokratskih kandidatov bo na koncu dobil nominacijo.

¹ Winston Churchill se je o demokraciji izrazil še bolj ostro: “Democracy is a terrible form of government, but it’s the best one we have.”
² Množica je lahko neumna, zmanipulirana ali oboje. Da vseh možnih procesnih napak sploh ne omenjamo.
³ Po 23. amandmaju k ustavi ima Washington DC – kljub temu, da drugače nima zastopnikov v kongresu in senatu – na volitvah enako število elektorjev, kot jih ima zvezna država z najmanj zastopniki.
⁴ Al Gore je na volitvah leta 2000 na državni ravni zbral celo več glasov kot Bush, pa kljub temu ni zasedel Bele hiše.
⁵ Dogajali so se sicer primeri, ko je posamezen elektor glasoval drugače kot bi moral, a se “nepokorščina” večjih razsežnosti še ni zgodila. So se pa nekateri s tem scenarijem poigravali že omenjenega leta 2000, ko so menili, da bi bilo pravično(?!), če bi elektorji s Floride – v nasprotju z voljo prebivalcev – prvič v zgodovini uporabili svojo moč in podprli Gorea, ker je ta dobil več glasov na državni ravni. Debato o prirejenih rezultatih in resnični volji prebivalcev Floride pustimo tokrat ob strani.
⁶ A imajo tako kot elektorji pri izboru predsednika tudi vezani delegati možnost, da oddajo svoj glas kateremu koli kandidatu.