America or bust – zadnji del trilogije

Doma smo. Počasi urejamo vtise v svojih glavah in goro fotografij, ki smo jih posneli v zadnjih treh tednih. Prvo je prijetno, slednje pa precej mukotrpno. V naslednjih nekaj vrsticah se zato raje ukvarjam z vtisi in tako priobčujem še zadnji del razmišljanj o “nenavadni” deželi na drugi strani Atlantika. Na kratko pa le to: všeč mi je ta dežela in zagotovo se bom še kdaj vrnil.

Hrana

Morda še komu ni znano: povprečen Američan jé obupno hrano. Teden dni, ko smo potovali po podeželju in se nismo mogli zateči v restavracijo z azijsko, turško ali južnoameriško hrano, ki jih je San Francisco poln, smo precej trpeli. Holesterol dvigajoči zajtrki, ki vključujejo toast, jajca, za prst debel kos šunke, krompirček ali kečap, še raje pa kar vse skupaj, pač ne vplivajo ravno blagodejno na motivacijo za aktivno preživljanje časa. Verjamem, da premorejo tudi odlične restavracije, a je naslednji primer veliko bolj nazoren. Glavni hit za otroke v restavraciji Paradise Cove pri Malibuju ni bilo eksotično sadje kot bi morebiti kdo pomislil, ampak pečen krompirček s praženimi lignji in začinjen z omako iz majoneze v – pazite – v kozarcu za sadno kupo. Fascinantno. Kids just love it! :-)

Policaji

Ne vem, kako jim uspeva, a policajev ne vidiš (skoraj) nikjer. Potem pa se nekega dne lotiš izvajanja malo bolj nenavadnega manevra sredi prerije, kjer tudi drugega avta ne srečaš ravno pogosto, in glej ga zlomka – kar naenkrat se pojavijo na križišču. Počasi obrnejo v tvojo smer, poblisnejo z lučmi in spustijo kratek “tweeyou”. Iz avta stopita uniformirana gospoda in te samozavestno ogovorita. Malo povprašata, kam smo namenjeni in ali vem, kaj počnem. Ko jima odkrito povem, da obračam, ker nisem prav zavil, ju zanima samo še, ali vem, kako priti do kamorkoli smo že namenjeni. Potem se z “drive safe … good day, sir” poslovita. Vljudno in profesionalno. Pri nas policaje vidiš povsod in skoraj vedno, ko te ustavijo, razmišljaš le o tem, koliko te bo stalo.

Uniforme

No, ko smo že pri uniformiranih možeh, velja omeniti še to, da sem se zdaj še na lastne oči prepričal, da imajo Američani zagotovo najlepše uniforme na svetu, s katerimi bi se lahko kosale kvečjemu uniforme nemškega Wehrmachta. Pa ne govorim samo o vojakih ali policistih, ampak celo navadne park rangerke zgledajo solidno, medtem ko pri nas policistke stlačijo v fantovske gate in mislijo, da so s tem pripomogli k dvigu njihove avtoritete.

Opozorila

Američani so obsedeni z usmerjevalnimi tablami, navodili in opozorili. Na vsakem koraku vas z napisi vzgajajo, kako se morate obnašati oziroma česa ne smete početi. Najbolj resna opozorila – če hočejo narediti distinkcijo z manj pomembnimi – morajo v tej poplavi usmeritev zato še dodatno opremiti z obveznim: “It’s the law!”

Jezik

Nekaj sem o tem že pisal v prvem delu, pa nič ne de, če še malo razpredam. V San Franciscu poznajo tri uradne jezike. Poleg angleščine še španščino in mandarinščino. Glede na to, da precej (na novo priseljenih?) prebivalcev slabo razume angleško, so prisiljeni v javnih prostorih večino besedil objavljati v vseh treh jezikih. Marsikateri otrok pa se poleg angleščine uči vsaj še španščine, če ne že obeh. Scena s tržnice v Blade Runnerju, v kateri Gaff in Deckard govorita v neki čudni mešanici, se v tistem trenutku ni zdela več tako zelo oddaljena prihodnost.

Prava storitvena ekonomija

Za konec bi rad omenil samo še slednje. Nikjer drugje nisem doživel storitvene ekonomije v tako čisti obliki kot tu. Pri nas – kljub temu, da se nam zdi, da so storitve že prevzele primat na gospodarskem področju – smo z uveljavljanjem takšnega gospodarstva še daleč. V ZDA so že spoznali, da storitvena ekonomija ne pomeni, da opravimo neko storitev za kupca (recimo mu prodamo čevlje), ampak da ga servisiramo, dokler ne rešimo njegovega problema – torej, dokler je naša stranka. Tako v ZDA ne boste imeli večjih težav, tudi če po treh dneh prinesete čevlje nazaj v trgovino in poveste, da vas žulijo. Skoraj brez besed vam bodo čevlje zamenjali za druge. In če se bodo zmotili in bodo na blago zapisali prenizko ceno, vam ga bodo za takšno ceno tudi prodali. Pri nas pa se vam bodo v najboljšem primeru le opravičili za napako – in vam zaračunali pravo ceno. V ZDA je kupec car, vsak njegov problem pa vaš izziv in priložnost za posel.

*** Zapis je zadnji v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji. Prvega si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj. ***

» Komentiraj zapis
» Priporoči v branje na sl.reddit.com
» Dodaj med Technorati priljubljene


Info o "America or bust – zadnji del trilogije"