in Mediji in tehnnologija

Internet brez anonimnosti

Jasno določljiva identiteta kibernavta je pomembem dejavnik pri ugotavljanju kompetence in bo zato ključnega pomena za (ne)uspeh semantičnega spleta. Pomembno vlogo pa igra tudi v dilemi ali je anonimnost na internetu (še vedno) funkcionalna. Brez mehanizmov za učinkovito identificiranje uporabnikov se nameč odpovedujemo odgovornosti. Ali lahko torej gradimo skupnost brez jasno določljive identitete in kaj je z drugimi vidiki anonimnosti, ko ta odigra pozitivno vlogo.

Pričujoči zapis je bil najprej del že omenjenega zapisa o identiteti kot kompetenci, a se mi je tema zdela preveč obširna, da bi jo samo omenil v njem. Potem pa me je Igor s svojim komentarjem na prvi zapis malo prehitel in nanizal nekaj zelo zanimivih dilem. Torej…

Identiteta kot odgovornost

Kdaj ste pripravljeni narediti (večjo) svinjarijo: ko ste anonimni ali ko ste med ljudmi, ki vas poznajo? Če ste se spomnili absolventskega izleta, kjer se počenja neumnosti tudi pred znanci, poskusimo drugače. ;-) Koliko nestrpnih ali obscenih komentarjev bi napisali, če bi morali zraven objaviti svoj obraz? Mogoče tu, pa tam kakšnega, praviloma pa ne. Mogoče bi na internetu brez anonimnosti manj starih prdcev preživljalo svoj čas v klepetalnicah, kjer se zadržujejo dvanajstletnice. Z ukinitvijo anonimnosti bi namreč prišla odgovornost. Z njo verjetno kakovost(?), zagotovo pa tudi manj zasebnosti. A se mi zdi, da ob vseh podatkih, ki jih puščam Googleu in drugje v mreži, zasebnosti – kljub vsaj navidezni anonimnosti – nimam več kaj prida.

A anonimnost je samo – morda celo manjši – del problema. Drugi del je privzemanje drugih identitet in s tem tudi možnost kraje identitete drugega, o čemer se je pred kratkim v zapisu Pridi na Facebook, še preden te ukradejo! razpisal Mitja1. Gre pa za sorodno situacijo tej, o kateri sem že pisal, ko kibernavti nimamo učinkovitega načina2, kako dokazati, da imamo večjo – ekskluzivno! – pravico do svoje kiberpodobe kot tisti, ki je privzel našo identiteto. V tistem zapisu sem se vprašal, “[A]li torej obstaja realen interes po spletnem servisu, ki bo izdajal kiber osebne izkaznice3, s katerimi bomo lahko brez dvoma dokazovali našo identiteto?”

Namesto jasnega odgovora naj odgovorim z besedami Deckarda, ko v Blade Runnerju pravi: “Replicants are like any other machine, they’re either a benefit or a hazard… If they’re a benefit, it’s not my problem.” Mislim, da pomanjkanje načina za identifikacijo postaja vedno manj “a benefit”. In ne glede na to, da sem se včasih tudi sam s pridom zavil v plašč anonimnosti ali pa privzel drugo identiteto4, sem se pripravljen temu odpovedati. Saj se mi zdi, da prave skupnosti ne moremo graditi na anonimnosti5.

1 Dobro, da se je Vuk javno distanciral od tega dejanja.
2 Obstaja sicer pravno varstvo, pa digitalna potrdila, a je vse skupaj ali prepočasno, predrago ali prekomplicirano, da bi bilo res uporabno.
3 Universal webwide identity (glej Lesson 2).
4 Ne pa tudi identitete drugega. :-)
5 Z ukinitvijo anonimnosti se morda ne bi bilo treba popolnoma odpovedati možnosti za privzemanje drugih identitet, saj bi še vedno – kot velja za večino blogerjev – ustvarjali pod psevdonimi. Zagotoviti bi bilo treba le dovolj preprost način, kako ugotoviti, kdo je v resnici oseba, ki se skriva za vzdevkom.

Leave a Reply for jaka Cancel Reply

Let's talk

Comment

  1. OsEbna izkaznica bi bla kul. Če sem prav razbral tvoje pisanje, govoriš o nekakšnem od-države-potrjenem-klik-certifikatu? Teoretično je vse kar je treba do tega koraka, da se s konkretnim projektom OpenID poveže ena pomembna država ali dve. Recimo Slovenija.

    In potem se recimo portal / blog lahko odloči, da ne bo več sprejemal komentarjev od anonimcev. To bi res spremenilo marsikaj … Na bolje?

  2. “Well let’s not start sucking each other’s dicks quite yet. We still have a long way to go.” Pulp Fiction

    Btw. kakšen bi izgledal internet brez kirota, ki je prosviro in podobnih biserov, ki jih zagotavlja anonimnost?

    Ne vem, če si želim tak 1984 internet, naša zasebnost je že zdaj dovolj ogrožena, da bi se pa z neko eosebno izkaznico še dal na pladenj, pa res ne vem, sploh ob tem, ko se v realnem življenju ljudje bojimo proti biometrijam, legitimacijam in podobnim sranjem.

    Pomojem je takšne ideje treba ornk prespati in počakati vsaj kakšno olimpijado…

  3. @Mitja: Ja, tudi jaz sem imel v mislih OpenID kot dobro osnovo in ne, nisem mislil, da bi morala biti to od države regulirana stvar, pravzaprav au contraire. Mogoče je to priložnost za začetek oblikovanja nove svetovne avtoritete, ccc … Hmmm, če bolje premislim, dajmo, poiščimo sredstva za ta projekt. :-D Ej, Fras, kaj pa tvoj Younion. A lahko to razvijemo za tvoj projekt?

    @jaka: Tudi sam mislim – kar sem v tekstu tudi povedal – da anonimnost ni popolnoma nekoristna stvar. Hitro bi lahko našli vsaj ducat primerov, ko bi se pokazala za dobro rešitev. Ampak … vedno bolj se mi dozdeva, da povzroča več škode kot koristi.

    1. Preuči, kolikokrat si že zdaj anonimen. Zase vem, da skoraj nikoli ne uporabljam te možnosti. Pa še takrat ko jo, bi se temu z lahkoto odpovedal. Recimo, bi preformuliral komentar ali pa ga sploh ne objavil. :-))
    2. Zasebnost ni enako kot anonimnost. Kljub anonimnosti, tvoj ponudnik (kjer imaš IPTV) točno ve, da po cele dneve gledaš samo program za odrasle. Tistim, ki imajo resurse, pa tudi ni težko, da te identificirajo. Mislim, da je problem, o katerem je vredno več govoriti ravno to nesorazmerje. Tisti, ki imajo resurse, lahko identificirajo kogarkoli (well, almost … hehe). Ko govorim o odpravljanju anonimnosti, to pomeni za vse in brez izjem. Kjerkoli bi Barrack Obama (da ne bomo ves čas tega Busha imeli za primer) pustil svoj prispevek, bi se vedelo, da je to res on.

    Je pa zanimivo, da omenjaš biometrijo in ostala orodja za identifikacijo … zakaj ne deluješ proti uporabi teh sredstev povsod. Če bi jaz že moral izbirati, bi raje izbral obratno. Manj biometrije na svetu, pa več v mreži.

  4. V Sloveniji radi prehitevamo svet in z njim tudi splet. MNZ je že avgusta lani obelodanil, da smo v Sloveniji začeli izdajati biometrične potne liste z vgrajenim čipom z zapisanim biometričnim podatkom o podobi obraza. Namesto širokega konsenza smo raje padli na retoriko “udri ga terorista, dokler nima biometričnega potnega lista” (če malo priredimo dikcijo Franca Frattinija, EU komisarja za pravno represijo). Medtem so v VB dosti bolj aktivni, saj je doslej bio potni list pridobilo že čez tri milijone Britancev. Biometrija seveda ni vgrajena v diplomatske potne liste, saj ni dovolj varna. Nemci in Britanci so že dokazali, da je vprašanje varnosti še kako občutljivo, saj so relativno enostavno prišli do biometričnih podatkov v potnih listih za rajo.

    Naslenja težava je centralni register in uvajanje enotnega sistema certifikatov (najmanj na ravni države), kot v svojih dokumentih ugotavlja EU, argument, katerega raison’d’etre bomo kot kaže iznašli za nazaj, saj teroristi za nek širši družbeni kontekst niso dovolj. Kot pravi minister Helpmann v Gilliamovi mojstrovini Brazil:
    INTERVIEWER: Do you think that the government is winning the battle against terrorists?
    HELPMANN: Oh yes. Our morale is much higher than theirs, we’re fielding all their strokes, running a lot of them out, and pretty consistently knocking them for six. I’d say they’re nearly out of the game.
    INTERVIEWER: But the bombing campaign is now in its thirteenth year.
    HELPMANN: Beginner’s luck.

    Če bi biometrijo, ultimativno orodje razpoznavanja identitete posameznika prenesli na internet, imamo poleg očitnih implikaj še celo vrsto drugih problemov.
    Kar me vrne k določanju kompetence skozi identiteto, OpenID, ki ga omenja Mitja, predstavlja poenoten register identitet. Predaja suverenosti eni sami avtoriteti je prav antiteza samega delovanja spleta doslej in radikalno sprevrača nastalo identitetno logiko. Določanje identitete posameznika na spletu pač nikoli ni bilo enačeno določanju identitete vstopnih točk, skozi katere kot uporabniki vstopamo v sam splet.

    Čeprav bi transparentno upravljanje takega sistema rešilo problem identitetne kloake weba 2.0, je avtonomnost tovrstnega sistema po mojem mnenju tako enostavno zagotovljiva kakor suvereno odločanje ZN brez vmešavanja velikih sil.

    Si predstavljate pritiske avtoritarnih režimov na internetu, ki bi se zgrnili na tak centralni register? Če so v preteklosti podobnim pritiskom klonili giganti kot je Yahoo! in nazadnje še Google (“Don’t be evil”), se mi za OpenID trenutno kažeta dve potencialni možnosti: ali ga nikoli ne bo posvojil cel splet in pa bo klonil represivnim pritiskom takšnih ali drugačnih centralnih komitejev, ki bodo poleg “nujnih” zahtevali še celo vrsto preventivnih podatkov iz baze, ali pa ga ne bo posvojil cel svet. Ne nazadnje, “beginners luck” se zna prevesiti globoko v to tisočletje.
    Tomasz, odgovor na to dilemo bi bil blizu rešitvi aksioma legitimne varnosti. Upam, da bo tema še kdaj na tapeti.

  5. Igor, se strinjam z vsemi pomisleki, ki si jih navedel v zvezi s centraliziranim sistemom. Zato sem tudi zapisal, da se mi taka avtoriteta, ki je postavljena s strani države, ne zdi dobra opcija. OpenID pa vidim mogoče samo kot enega izmed identifikacijskih servisov. Kaj pa vem, tale ideja je bolj na hitro, tako, da cut me some slack. V neki idealizirani situaciji bi morala avtoriteta prihajati neposredno od skupnosti. Tako kot v pradavnini, hehehe. Privzamemo torej, da je Tim Berners Lee starešina, khm, točka, kjer začnemo identifikacijo in on identificira 10 svojih znancev. Ti pa potem identificirajo naprej ostale kibernavte … naj uporabijo na primer Facebookov foto tagging ali pa nek popolnoma nov superduper sistem (OpenID+ ali Younion) :-) In ja, še vedno nimamo zagotovila, da ne bo neka skupina enemu posamezniku podelila lažne identitete. Od tu pa je samo še korak do fiaska sistema. Kaj pa vem?!

  6. je pa tudi zabavno gledat, ko oglaševalci sprevidijo, da je internet neka kloaka in se lotijo reševanja le-tega.

    to je tam precej blizu fucking for virginity oz. fighthing for peace.

    ma ja, še kibernavte bomo identificirali, ta s phototaggingom je precej dobra, če ne drugega bo stranski produkt lepa baza biometričnih face recognition podatkov, ki bodo seveda zelo kmalu zamikale razne zainteresirane strani in imamo spet vrhunski a-je-to.

    zato res ni treba, da sledim vsem b’shitom in da se vsaj na internetu obrnemo proti zeitgeistu, ker drugače nam res zelo trda prede.