in Oglaševanje

Kako je internet ustvaril oglaševanje 2.0

V petek, 23. marca ob 10.00, bi rad na SOF-u razvil debato o tem, kako bi morali v preteklem letu veliko več pozornosti posvetiti novim različicam komuniciranja, poslovanja, oglaševanja in spremembam na drugih področjih kot pa se navduševati nad “novim” spletom. In glede na to, da tako imenovani Splet 2.0 poganja skupnost, vas vabim, da tudi vi prispevate svoj delež k tej debati.

Takole je s tem … ker se mi zdi, da se mora vsak pripraviti na izlet, sem že danes sprejel odločitev o tem, kdo prejme obljubljeno kotizacijo. Po daljšem premisleku jo dajem Hadu, to pa predvsem zato, ker me je spodbudil k razmišljanju o IMS – sistemu za čim lažje upravljanje z informacijami: naslednji stopnji razvoja CMS – sistemov za upravljanje z vsebinami spletnih mest 2.0, :-) Ostalim – Gregorju, Martinu, Mitji in Boštjanu – pa hvala in upam, da se vsi vidimo na morju.

Moja teza …

Medtem ko na internetu “čakamo” na splet tretje generacije in po tem, ko smo preživeli leto, v katerem je bila ena od najbolj vročih fraz Splet 2.0, smo skoraj spregledali, da je internet začel bistveno spreminjati tudi oglaševanje. Sočasno s tem, ko se je internetu zgodil boom skupnosti, se spreminja tudi oglaševalska pokrajina in posledično tudi vloga vseh akterjev v njej.

Tradicionalni oglaševalski trikotnik je potiho postal kvadrat. Potrošniki oziroma bolje uporabniki so z razvojem tehnologije in orodij, ki omogočajo nove načine komuniciranja in ustvarjanja skupnosti, dobili vzvode, s katerimi se postavljajo enakovredno ob bok oglaševalcem, medijem in oglaševalskim agencijam.

In če zelo težko pristanem na verzioniranje spleta, saj so vsi koncepti, ki poganjajo “naslednje generacije”, znani že dolgo in jih je idejni oče spleta Tim Berners-Lee definiral že takrat, ko ga je snoval, z lahkoto ob oglaševanje zapišem številko nove različice.

Let's talk

Comment

16 Comments

  1. Praviš da “bi morali v preteklem letu veliko več pozornosti posvetiti novim različicam komuniciranja, poslovanja, oglaševanja in spremembam na drugih področjih kot pa se navduševati nad “novim” spletom.” …. Govoriš, kot da je v preteklem letu prišlo samo do navduševanja in ne do inovacij? V šentflorjanski dolini sicer ni mnogo novega, v svetu pa! In trdim, da se je navdušenje zgodilo z razlogom!

    Dva nula je totalno nejasen koncept in poleg UGC (user generated content) pomeni predvsem pospešeno rabo unificiranih formatov (kot je rss). Vsebina kar naenkrat nima več le enega mesta. Vsebino desetih blogov, ki so ti všeč, lahko na primer prikazuješ na povsem nov način in kjerkoli hočeš. Posledično lahko povezujemo vsebine več spletnih storitev ..http://www.chicagocrime.org je ful dober primer. Povezali so bazo kriminala v Čikagu in API storitve Google Maps. In nastala je povsem nova storitev, ki recimo omogoča ocenjevanje varnosti bivanja v nekem delu mesta. Hočeš živeti tam, kjer ni morilcev ali tam, kjer ni žeparjev.

    In tovrstno združevanje odpira nove možnosti, ki jih dosedaj ni nihče niti znal opisati. Te zadeve so bile seveda tehnično izvedljive že ob začetku spleta in so tudi obstajale, ampak 2.0 označuje čas, ko takšne reči poganjajo kot gobe po dežju. 2.0 je evolucija, ne revolucija!

    Skozi mnoge debate so se izpostavljali in analizirali mnogi spletni uspehi zadnjih petih let, kar je bilo kvečjemu pozitivno. Spletna panoga na ta način išče svojo teorijo, išče kategorizacijo, svoja zgodovinska obdobja, kar gotovo priča o neki novi stopnji zrelosti cele panoge. Ničesar slabega ne vidim v debati in vsi, ki so vključeni v debato dva nula so prepričani, da je na internetu mogoče uspeti. Večina ima v rokavu in razvoju tudi koncept ali dva … waiting to happen! In debata to spodbuja.

    Glede oglaševalskega štirikotnika … Mislim, da se predvsem izgublja medij. To, da uporabnika ni bilo v trikotniku je bila pa itak bedarija že od začetka

  2. Pomembno je to, da ne želim govoriti o spletu, ampak o razvoju komunikacijske tehnologije. Del tega je razvoj interneta in le del slednjega je evolucija spleta, o kateri govoriš. Skratka, inovacije (na nekatere si verjetno cikal tudi sam) na področju komunikacijske tehnologije so povzročile spremembe, ki so za našo družbo veliko bolj bistvene, kot so spremembe, ki jih opažamo na spletu.

    V drugem odstavku si na hitro pomešal par pojavov:

    (a) razvoj skupnosti [koncept dva nula],
    (b) ponujanje vsebine / syndication [ko omenjaš RSS],
    (c) zbiranje vsebine / aggregation [ko navajaš primer ChicagoCrime],
    (č) ustvarjanje vsebine s strani uporabnikov [User Generated Content] … ja, to je res evolucija, saj so UGC premogli že forumi in razne slaboumne ankete, pa osebna spletna mesta so obstajala tudi veliko prej … samo malo težje jih je bilo postavljati.

    Debata o dva nula je predvsem debata o novem modelu skupnosti, torej spreminjanju nečesa, kar se je začelo v pradavnini in se je vmes večkrat preoblikovalo, da bi danes spet doživljalo resno preobrazbo. Ponujanje in zbiranje vsebine pa sta samo zelo opazna in za prvo debato (če ne bi imela vpliva na en drug pomemben segment) precej obrobna pojava. Da pa ne bi kdo prehitro skočil, bi rad takoj omenil, kateri segment imam v mislih. Gre namreč za debato o avtorskih pravicah in vprašanja, ki jih takšno ponujanje in zbiranje vsebine odpira. No, avtorske pravice so ena od ključnih tem tega novega okolja: skupnosti dva nula.

    Nekako imam občutek, da se v svojih tekstih preveč navdušuješ nad združevanjem vsebin, ki jo izvajajo algoritmi, pozabljaš pa na možnosti, ki jih ta nova orodja ponujajo ljudem za generiranje stikov. Osebno sem si distanco do tega oblikoval po “srečanju” z Lanierjevim opusom. Pred časom pa sem na to temo spisal tudi tekst o “umetni” inteligenci.

    Glede tega, da uporabnika ni bilo v trikotniku pa samo to, da je pravzaprav tudi uporabnik ves čas del te združbe, samo moči ni imel. Imel pa je ni, ker ni bil organiziran v skupnost: stiki med posameznimi člani so bili omejeni in edini vzvod, ki ga je – tako atomiziran – imel, je bil znesek, ki ga je plačal za blago/storitev. Še dobro, da se časi spreminjajo, mar ne …

    *** No, da vrnem reko, ki sva jo precej razširila, nazaj v strugo, predlagam, da debato fokusiramo okoli prvega in zadnjega odstavka … kako (in ali sploh) razvoj komunikacijske tehnologije daje uporabnikom moč, ki je do danes na trgu niso imeli. ***

  3. sicer nisem iz vasega “foha”, ampak vseeno lahko prispevam en stotin..
    oglasevanje na spletu deluje.. ampak ali deluje tudi v sloveniji.. znamo slovenci klikniti na oglas, ali pa je to “bav bav”, ki se ga vsi izognemo.. kako privabiti slovenskega kupca, oz. potencialnega klikerja na oglas, je lahko posebna debata, ki pa bo bolj kot ne sama sebi namen..
    web2.0 obstaja.. ga imamo.. je bolj prijazen do nas in nas povezuje.. logicna naslednja stopnja.. pred leti so bili webringi, sedaj pa so agregati (vsega moznega).. pa vendar.. a je samo to web2.0, ali pa je to samo floskula, ki je bila potrebna, da se nekaj naredi, premakne..
    razni youtubi, diggi, redditi so nastali samo kot posledica potrebe po povezovanju, sicer bi bil internetni svet bolj kot ne staticen, mrtev.. in ja, ce je to web2.0, potem je dosegel svoj namen.. nic vec samo iskalniki, ampak agregati nam dajejo vsebino..
    pa se skok do web3.0, ki se nam bliza.. kaj nam lahko net se ponudi.. kdo se lahko sedi ure in ure za racunalnikom in isce informacije.. redki so tako srecni.. ampak.. imamo pa vsi telefone in storitve povezane z njimi so web3.0.. zyb.com je ena izmed taksnih stvari, ki jo sam vidim kot nadaljevanje vsega.. seveda z interakcijo dolocenih drugih stvari, ki ji se manjkajo.. in potem bom pocasi verjel, da to niso samo floskule..

    glede zadnjega odstavka.. res je.. bili smo na netu.. povezovali smo se preko forumov, raznih chatov, sedaj blogamo, agregiramo, vendar to se ni dovolj.. hocem biti online 24/7, kjerkoli sem, s komerkoli sem.. tisti trenutek, ko na cesti vidim nesreco, zelim posredovati podatke naprej, preko telefona in jih tudi tisti trenutek imeti online.. spreminjalo se bo novinarstvo, spreminjalo se bo porocanje s terena (vest.si je primer kaj nas caka)..
    in uzivajmo v tem 2.0, 3.0, ali karkoli ze je, dokler traja in je zastonj!

  4. »Tradicionalni oglaševalski trikotnik je potiho postal kvadrat.« Sicer odlična populistična izjava, vendar pa se s tem nekako ne bi popolnoma strinjal. Sam trdim, da je oglaševalski trikotnik še vedno trikotnik, le da so stranice zaradi vključitve uporabnika v enačbo sedaj nekoliko spremenjene velikosti. Ne posnemajmo svetovno znanega Time magazine in ne dajajmo populusu večji pomen, kot mu gre, samo za to, da dvignemo nekaj prahu in prodajo naklade. Populus je in bo ostal populus in tisti, ki se bodo tega zavedli prej, bodo zmagovalci. Všeč mi je tudi izjava enega od njihovih novinarjev: »Web 2.0 harnesses the stupidity of crowds as well as its wisdom.« Torej, nikar ne posplošujmo!

    Povprečen uporabnik ne bo nikoli enakovreden akterjem na trgu, saj nima, z razliko od slednjih, nobenega ekonomskega vzvoda (govorim v povprečju, kar verjetno ni potrebno niti poudarjati, saj beseda že sama po sebi zaobsega povprečje). Sprememba, ki bi jo sedaj vsi skupaj želeli artikulirati, je v tem, da se bodo obstoječi akterji morali začeti zavedati vse večje moči uporabnikov, če bodo želeli uspeti v novem okolju, za katerega bi lahko na hitro povzel nekaj značilnosti:
    – vse večja informiranost na vseh straneh (ne pozabimo, da so ti akterji tudi uporabniki), kar zmanjšuje pogajalsko moč ponudnikov (medijev, agencij) in predaja moč na stran kupcev (oglaševalcem),
    – vstopne ovire na trg so vse manjše, kar povečuje konkurenco med ponudniki (stare ponudnike bodo zamenjali novi ponudniki – trenutni naprednejši uporabniki – ki razumejo koncepte 2.0),
    – instanten dostop do svetovnega trga (ne razmišljamo več o fizičnih razdaljah, ki se iz dneva v dan zmanjšujejo z večanjem bandwidth-a in vse cenejšo hitro dostavo kjerkoli po svetu),
    – hiter razvoj substitutov zahteva hitro prilagajanje trgu in ustvarjanje novih in novih presežkov (nekateri ponudniki se bodo prilagodili, nekatere pa bodo počasi izrinili novi uspešnejši ponudniki/uporabniki).

    Zelo nerad sicer uporabljam vrednostno sodbo in nekaj označujem za 2.0, vendar s tem želim poudariti na nekaj novega in še nedefiniranega. Nekaj, kar je v nastajanju. In tukaj se zelo strinjam, da so družbene spremembe, katerim smo priča sedaj, predvsem v prvi vrsti posledica razvoja tehnologije in možnosti njene izrabe. Npr. novi komunikacijski pristopi niso posledica, da se zgodi preskok iz 256kB na 10MB pasovno širino, kvečjemu obratno. Enako je s prehodom iz stacionarnega v mobilni dostop do medija. Kar definira spremembe v komunikaciji so možnosti. Možnosti, ki so uporabniku na voljo in več kot mu jih damo na voljo, večji so ti »kvantni« preskoki. Vsi se gotovo spomnimo filma Minority Report, ki je prikazal nekaj vulgarnih oglaševalskih in CRM pristopov. Po mojem mnenju v tem trenutku še ne moremo govoriti o oglaševanju 2.0. Pred tem se mora zgoditi še prehod na tehnologijo 2.0, prepričan pa sem, da nismo še niti opraskali površino prihajajočega razvoja tehnologije.

    Problem, ki ga tukaj jasno ne gre spregledati, je problem avtorskih pravic, za katerega pa nikakor ne moremo kriviti uporabnike. Akterji, katere jasno ta neurejenost in neprilagojenost novim medijem najbolj moti, so popolnoma sami krivi, da niso sledili razvoju trendov v njihovi industriji. Sony bi lahko zelo kmalu prepoznal priložnost novega poslovnega okolja, vendar so ga prehiteli z iTunes. To je sedaj velik posel. Raje kot spremembe pri sebi, delajo spremembe pri zakonodaji in poskušajo z restriktivnimi ukrepi zajeziti neverjetno moč množice. Enako je z nafto. Verjetno se ne vozimo z avtomobili na notranje izgorevanje samo zato, ker je to trenutno najboljša varianta. Glavni akterji želijo kontrolirati trg in za enkrat jim še uspeva. Vendar kako dolgo še?

  5. Martin, kar za vsak odstavek:

    1. Osebno sem veliko bolj na tvojem bregu, saj se mi zdi Timeova poteza problematična iz precej vidikov (predlagam, da prebereš Čepičev komentar, ki ga omenjam na koncu). Zadnji odstavek že omenjenega zapisa o “umetni” inteligenci problematizira ravno to, kar problematiziraš ti s citatom enega od novinarjev: “Web 2.0 harnesses the stupidity of crowds as well as its wisdom.” Izjava o štirikotniku pa je namenoma pripeljana do skrajnosti … :-)

    2. Hm… praviš, da “ne bo nikoli enakovreden akterjem na trgu, saj nima […] nobenega ekonomskega vzvoda“, potem pa nadaljuješ z “da se bodo obstoječi akterji morali začeti zavedati vse večje moči uporabnikov, če bodo želeli uspeti v novem okolju”. Kam torej misliš, da bo šla stvar z uporabnikom: ne bo nikoli enakovreden (ne bo imel moči) ali bo imel vedno večjo moč?

    3. Jaz verjetno tudi ne bi govoril o oglaševanju 2.0, a kaj ko so postavili tako nosilno temo festivala. No, lažje pa dam to pripono k oglaševanju kot k spletu. Predvsem zato, ker se je za oglaševanje res začelo novo obdobje … vprašaj kakšnega direktorja projektov, kakšen delež proračuna se v povprečju namenja za ATL oglaševanje in koliko se je za ATL namenjalo pred dvema letoma. Ali pa pri kakšnem strategu poizvej, kako se danes in kako se je včasih iskalo ciljno skupino za oglaševanje nekega produkta. Ravno o teh stvareh bi rad govoril na SOF-u. Po drugi strani pa si za splet ne bi upal govoriti, da se je na konceptualni ravni kaj drastično spremenil.

    4. Glede avtorskih pravic pa se sicer strinjam s tem, kar praviš. Bi pa rad s tem v zvezi omenil še en problem in to je izgubljanje informacije o viru: kdo je sproduciral neko vsebino, ki je nastala v procesu agregacije. Ne toliko z vidika, da mu potem ne moremo za to dati ustreznega finančnega nadomestila, ampak predvsem zato, ker je ta informacija ključna za verodostojnost vsebine. Tudi o tem sem na kratko govoril v zgoraj omenjenem zapisu o “umetni” inteligenci. Je pa na podoben problem opozoril tudi Mitja Čepič v kolumni “Vi ste negativec!” v Financah, ko je komentiral Timeov izbor za osebnost leta: “Kakšnemu blogerju se morda sicer zdi, da je blogerska stvar že zmagala, a to ni nič drugega kot gorečnost mlade religije. Izbrišite vse vnose političnih blogov, v katerih so omenjeni drugi mediji, in od anarhodemokratične politične sfere ne bo ostalo veliko. Kar bo ostalo, bo razumljivo samo s pomočjo ‘drugih’ medijev.” In če to, kdo je avtor, ni razvidno (ker ob tolikih transformacijah tudi ne more biti), se lahko zelo hitro zgodi, da bomo kupovali (beri: brali) slabo robo za suho zlato.

  6. Had, samo dve kosti. Google.com je uspel, ker je znal najti najbolj relevantne strani … naslednji zmagovalec bo tisti, ki bo znal najti in na pameten način prikazati(!) najbolj relevantne informacije; saj praviš: “kdo še lahko sedi ure in ure za računalnikom in išče informacije”. In ja, tako kot smo blogerski bum doživeli, ko smo poenostavili objavljanje strani (CMS-ji), tako bomo naslednji bum doživeli, ko bomo poenostavili objavljanje informacij; saj praviš: “tisti trenutek, ko na cesti vidim nesrečo, želim posredovati podatke naprej preko telefona in jih tudi tisti trenutek imeti online”. Mogoče bi tako orodje lahko poimenovali “information management system” (IMS) :-)))

  7. dobre kosti.. priznam..
    in sedaj google postaja vse bolj podoben “smetiscu” in pocasi bo zacel izgubljati prednost.. veliko bolj mi je vsec wiki sistem, kjer so precej boljse, vcasih tudi relevantne informacije..
    dejansko vsaka stvar potrebuje “urednika”, oz. nekoga, ki potrdi stvar, sicer vse skupaj razpade, oz. postane kaoticno..

    zanimiva je pa ideja o IMS (sicer je IBM IMS precej stara zadeva, vendar bi bila idilicna za ta cas)

    mogoce pa bo to web3.0..

  8. Web 3.0 oz. semantični splet poskuša najti odgovore ravno na ta problem, ki si ga nakazal: “dejansko vsaka stvar potrebuje ‘urednika'”. Samo, da bi po besedah Berners-Leeja s semantičnim spletom vzpostavili okolje, kjer bi uredniško vlogo precej učinkovito lahko prevzeli algoritmi oz. računalniki sami. Sam sem precej skeptičen do tega, ker mi ta mit o umetni inteligenci nekako ne seže do živega. Upam pa, da bodo informacije v različici 3.0 malo bolj urejene, kot so sedaj. Google res postaja podoben smetišču.

    Glede tega, da ti je wiki veliko bolj všeč, pa moram priznati, da se strinjam. Že kakšnega pol leta pripravljam članek o razlikah med blogi in wikijem (prednosti in slabosti), pa mi ga ne uspe končat… upam, da kmalu. No, skratka, pri fenomenu wikija se mi zdi zelo zanimivo ravno to, da se za relevantno vsebino v določenem trenutku začne zgubljati potreba po časovni komponenti. Veliko bolje je brati zaključeno celoto kot pa celo vrsto komentarjev na neko temo … bomo videli, kako hitro bo ta debata postala nepregledna. :-)

  9. Rad bi opozoril na nek drug vidik, ki je veliko pomembnejši od novih konceptov in tehnologij Spleta 2.0, o katerih je govora v prejšnjih komentarjih – na oglaševalski “long tail”.

    Osebno menim, da Google s svojim oglaševalskim networkom ni postal največji oglaševalski medij na svetu zaradi svojega fenomenalnega “skupnostnega” oziroma tehnološkega koncepta, temveč zaradi tega, ker je vstopil oziroma se odprl povsem novemu oglaševalskemu segmentu, ki prej v klasičnem oglaševalskem sistemu sploh ni nastopal. Bolj kot dejstvo, da na spletu 2.0 začenjajo nastopati tudi uveljavljeni oglaševalski playerji, je za uspeh oglaševanja 2.0 bistveno to, da v njem nastopa na miljone manjših, v odstotkih kolača povsem minornih in nepomembnih igralcev, ki pa v ekonomiji obsega prispevajo največji delež oglaševalskemu kolaču 2.0.

    Oglaševanje 2.0 je naredilo to, kar prej ni uspelo še nikomur – oglaševanje je omogočilo vsem! Vstopna točka za oglaševanje je sedaj enaka tako za velike kot tudi za male igralce – približno 10 USD na mesec.

    Zanimivo, mar ne? Ko se je oglaševalskemu kolaču pripetil “long tail” ni bilo več vprašanje, katerim segmentom se mora zmanjšati njihov kos torte – nastala je pač še ena, nova torta. In kar je najbolj ironično ali tragično za slovenske oglaševalske stratege – nihče je sploh ni opazil…

    V tem smislu se moramo počasi začeti zavedati, da pomeni 2.0 predvsem nekoliko drugačen pogled na že obstoječe stanje, ne pa nek filozofski mambojumbo, ki poskuša vztrajati na obstoječih paradigmah te industrije.

    Nekako se mi dozdeva, da se SOF-u 2.0 ne bo uspelo niti za hipec obregniti ob vprašanja “long-taila” – kako ga vzpostaviti, operacionalizirati, monetizirati… Raje bo govoril o klasičnem oglaševalskem kolaču, velecenjenih največjih oglaševalcih Mobitelu, Simobilu in P&G-ju in o tem, kako največji oglaševalci po vsem tem času še zmeraj ne razumejo prednosti spletnega oglaševanja. Morda zaradi tega, ker jih ne poznajo niti same oglaševalske agencije same?!

    Ker pa je SOF festival, kjer se tako rado izbira največje oglaševalce preteklega leta, me zanima, če bi znali izbrati navečjega oglaševalca 2.0 preteklega leta?…

  10. Grega, jaz tudi nisem najbolj prepričan, da bo letošnjemu SOF-u uspelo v celoti “pokriti” precej zahtevno temo dva nula. Konec koncev gre za pomembne premike na tem področju, za kar pa industrija še ni pripravljena. Ali pač?! Zato se strinjam s tabo, ko ugotavljaš, da se bodo morale spremeniti tudi vloge tradicionalnih igralcev, ne samo oglaševalski lik (ta štirioglati trikotnik). Nekaj resnih izzivov za branžo je omenjenih tudi v tekstih, ki si jih predlagal v branje in jih bom z veseljem vključil v predavanje. Bi pa rad na tem mestu za pokušino navrgel še nekaj stvari, ki se navezujejo na teze v teh besedilih in se mi zdijo tako relevantne, da jih bom zagotovo še omenil. Medije čaka digitalizacija in ponujanje vsebin na zahtevo, o spremembah, ki jih bo to prineslo, pa lahko razmišljajo samo najpogumnejši, mar ne? Oglaševalce čaka streznitev, da ne morejo več skupaj z agencijami iskati kupcev za njihove proizvode, ampak morajo s skupnimi močmi razvijati proizvode za svoje “kupce”. Agencije pa se bodo morale poleg vsega naučiti še to, da je pogosto denar njihovih naročnikov bolj smotrno porabiti za boljše “reklamacije” kot za boljše “reklame”. V tem slednjem (skrbi za uporabnika) se namreč skriva pot do uspeha. Oglaševanje (dva nula) pa v tem primeru pride samo od sebe …

  11. Podpišem zadnje dve tezi, s to pripombo, da TO je oglaševanje 2.0 – zadovoljen uporabnik, ki predstavlja brezplačni in najbolj učinkovit komunikacijski kanal.

    Glede “on demand” vsebine pa sem že vrsto let nekoliko zadržan, preprosto zato, ker menim, da bralec ne more biti sam sebi urednik. Osnova medija je razširjanje obzorij, “on demand” pa lahko funkcionira samo v obstoječih bralčevih registrih in zato ne omogoča spoznavanje novega izven teh registrov. Za to naj bi v mediju skrbel urednik.

  12. Mislim, da se je najprej potrebno vprašati, v kontekstu spletnega oglaševanja, kaj deluje in kaj ne. In ali želimo pri komuniciranju hitro doseganje rezalutatov oz. želimo delati dolgoročno in graditi BZ. Personalizacija zaenkrat oglaševalcu ne prinaša zagotovila za dolgoročno sodelovanje, zato znajo biti verjetno malo skeptični. Sprašujem se ali bo personalizacija spleta res uspela v smislu oglševanja? Bodo posamezniki res lahko izpeljali, kompleksne komunikacijske metode?
    Ena izmed možnosti je, da bodo agencije začele navidezno personalizacijo. Saj gre za relativno nizke stroške. Tako bi kontrolirale ta del. Zato nevem, če gre res za model štirikotnika v tem smislu. Jaz bi postavi čisto praktično iztočnico. Kaj nam želi sporočiti npr. Stran http://www.mazda.mms.si/index1.htm in kaj nam ponuja http://www.toyota.si/. Ali kaj podobnega…To je mogoče samo en primer. Vsekokor pa se strinjam, da bodo agencije morale še bolj prisluhniti kupcem in ne obratno.

  13. kmalu ne bomo več sposobni zbirati in sprejemati informacije okoli sebe, okoli našega organskega okolja, ampak se bomo morali za vsak zakaj po odgovor priklopiti na net.kaj ni to dolgočasno, kaj moramo res vse deliti z vsemi in to čim prej?res je, ljudje smo družabna bitja, ki se povezujemo v različne skuponosti in za takšno ali drugačno ustvarjanje potrebujemo dialog, pač nek feedback. toda zakaj nekaterim svetim možem pomeni toliko meditacija – pazi sami s seboj so, nič ne deljo z nikomer, prav tako se ne povezujejo ali iščejo novih informacij zunaj sebe.
    Kaj ni dovolj, da nam bodo oblastniki zaradi večje “varnosti” določili identiteto po njihovi klasifikaciji in jo oz. jih potem delili ali potvorili. to identiteto (oz. več njih), ki jo tako skrbno gradimo, luščimo in sestavljamo, zamenjujemo in skrivamo ter se z njo poigravamo na netu, kjer je lahko prav vsak od nas heroj?
    Michael Wesch je res naredil zanimivo stvar in nam pokazal nove stvari. žal pa pozablja, da danes veliki večini ljudi še vedno ni dostopna vsa ta tehnologija in mašinerija, s katero se mi igračkamo doma. mislim, da bo web 2.0 šel naprej in pustil za seboj 2/3 sveta. kaj se še vedno povezujemo?

Webmentions

  • Internet Espresso » Blog Arhiv » McKinsey pravi: gospodarstvo vlaga v splet 2.0 23.3.2007

    […] je usmerila pozornost na skupino orodij ali bolje pojav Splet 2.0. Ker je bilo objavljenih mnogo komantarjev tudi na dejstvo, da so o Oglaševanju 2.0 govorili na letošnjem Sofu, se o tem ne bi razpisal. […]