in Posel

(Ne)spodobno opravičilo

V soboto sem si na 18. Liffeu ogledal film Igralke (Actrices). Med projekcijo se je zvrstilo nemalo težav, ki so dosegle višek, ko je crknila žarnica na projektorju. Ogled filma so morali zato prekiniti za slabih deset minut, med pavzo pa se je slišalo precej komentarjev, da se na letošnjem festivalu tovrstne tehnične težave kar vrstijo. Ali to res drži, pa težko rečem. Zadnja leta si namreč ogledam občutno manj liffovskih filmov kot pred leti, ko ni bilo treba pred vsakim ogledom filma sprožiti operacije “Varuška za tamalo”.

A vsaka prekinitev je za nekaj dobra. Tisti deset minut sem se ukvarjal s tem, ali je opravičilo, ki ga občinstvu izreče hostesa, dovolj, da odtehta neprijetno izkušnjo. Konec koncev slabi štirje evri, ki smo jih odmerili za storitev, niso ravno drobiž.

Recimo torej, da obstajata v osnovi dve možnosti, kako se opravičiti. Če seveda opustimo tretjo možnost, ko problem preprosto zignoriramo. Prva možnost je opravičilo, ki ga hostesa zakriči v dvorano. Boljši način pa je kartica z opravičilom, ki vam jo ponudijo pri izhodu iz dvorane in je opremljena z vavčerjem za 20-odstotni popust pri nakupu karte za katerokoli naslednjo kino predstavo1.

Po prvem scenariju odidemo iz dvorane slabe volje in – sploh, če se vam v kratkem času izkušnja ponovi – že preigravamo možnost, da bomo naslednjič raje obiskali kakšen drug kulturni dogodek. Zaradi pomanjkanja konkurence se pač težje odločimo, da si bomo kino predstavo ogledali drugje2. Po drugem scenariju nas pisno opravičilo dodatno pomiri, kupon pa nam da vedeti, da operater ceni našo pozornost (beri: naš denar). Mislim, da ni treba dodatno poudarjati, da je med prvim in drugim pristopom bistvena razlika.

A kaj, ko s tem operater sebi dela škodo, boste porekli. No, pravzaprav to ni čisto res. V tistem, ki kupona ne bo izkoristil, bo imel zadovoljno stranko, ki bo spoštljiv odnos zagotovo omenila vsaj enemu znancu. Naslednjič, ko bo cincala med dvema predstavama, pa se bo mogoče, ravno zaradi te pozitivne izkušnje, odločila za njegovo. Poleg tega se bo med obiskovalci našlo tudi nekaj tistih, ki bodo želeli vnovčiti kupon in bodo obiskali še eno predstavo, četudi je niso nameravali. Zase vem, da bi bil pripravljen sprožiti nenačrtovano operacijo “Varuška za tamalo”, da mi le ne bi bilo treba frokat s kuponi. Zdaj pa povejte, če to ni inovativno pospeševanje prodaje… ;-)

1 Takšne kartice je preprosto pripraviti in bi jih lahko imeli pripravljene tudi za druge podobne primere.
2 Z gledališči – pa še marsičem drugim, kjer je konkurenca močnejša – je že drugačna pesem.

Leave a Reply for had Cancel Reply

Let's talk

Comment

  1. zelo dober nacin opravicila bi bil to.. vendar na zalost pri nas se ne obstaja ta logika..
    s tvojim scenarijem zmagas na vseh frontah..

    pri nas je pac navada da je boljse, da cloveka “nategnes” enkrat “ornk”, kot pa da ga veckrat po malem in da tega niti ne opazi..

  2. Bi se kar strinjal s hadom: res gre za popolno win/win situacijo kakorkoli obrneš zadevo. Coolsko!

    Pa cool članek v Financah – priloga o Semplu!

  3. Gregor, me veseli, da ti je bil članek všeč. Pri tej win-win situaciji pa se mi zdi, da samo še tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, tega ne razumejo.