in Izzivi

Slovenija – naslednja različica

Naslednji korak v razvoju koncepta dvanula se bo zgodil, ko bodo del te naše prenovljene skupnosti postali tudi majhni neumni aparati vseh vrst. Družbeni fenomen, ki ga poznamo pod terminom dvanula, se namreč žal še vedno napaja pretežno “le” z vsebino, ki jo ustvarijo posamezniki. Drugi razlog, zakaj narediti korak naprej, pa je dejstvo, da je postalo izkoriščanje informacij, ki nastajajo v ustvarjalnem procesu posameznikov, precej rutinsko delo. Posledica tega je gneča na tem področju: vedno več je dvanula spletnih mest in vedno več je samooklicanih strokovnjakov za ta fenomen.

Ljudje in tehnologija, skupaj

Izkoriščanje izključno (oziroma pretežno) informacij, ki so generirane s strani ljudi, je premalo za nadaljnji razvoj. Upravljanje z vsebinami (human generated content) se mora združiti z upravljanjem s podatki (computer generated content) in ponuditi skozi nove storitve uporabnikom celovit kontekst.

Za informacijo o tem, kakšen je promet na cesti in ali je nekje zastoj, nam ni treba čakati, da se bo eden od udeležencev v prometu odločil to informacijo sporočiti AMZS. Že danes informacije o gostoti prometa beleži tehnologija samodejno. Podobnih sistemov za avtomatično zajemanje podatkov je že danes ogromno in vedno več jih bo. A kaj, ko informacije ostajajo ali neizkoriščene ali pa so na voljo omejenemu krogu ljudi.

Prepričan sem, da se bo v prihodnje konkurenčna prednost podjetij (in države) gradila z vzpostavljanjem okolja, v katerem bo skupnost začela izkoriščati tudi informacije, ki jih ljudje ne moremo vnesti (ker jih na primer s človeškimi čutili ne moremo zaznati) ali jih ne zmoremo vnašati (prehitro spreminjanje ali pa prevelike količine podatkov) v sistem.

Nov kamenček v razvojni strategiji Slovenije

Predlagam torej, naj Slovenija kot del v svoje razvojne strategije vzpostavi okolje, v katerem bo javno (na internetu) in v standardizirani obliki (XML ali kaj podobnega) dostopnih čim več podatkov1, ki so na voljo institucijam.

Za uresničitev tega moramo:

  1. zakonsko določiti, da morajo vse organizacije, ki so neposredni ali posredni proračunski porabniki … ja, tudi podjetja, ki bodo dobila posel na podlagi razpisov … podatke, ki jih zbirajo v sklopu naročenih projektov, ponuditi javno in v standardizirani obliki;
  2. vzpostavi imenik podatkovnih zbirk – spletno mesto, kjer bodo zbrani podatki o tem: katere zbirke so na voljo, kako je mogoče dostopati do teh podatkov, v kakšni obliki so podatki in kaj pomenijo.
  3. Omogočiti ostalim zainteresiranim organizacijam in posameznikom, da v imenik vpišejo svojo zbirko in tako podatke ponudijo drugim.

Koliko novih (naprednih, spletnih, dvanula … poljubno vstavi) storitev, ki bodo služile uporabnikom, lahko razvijemo v takem okolju in kakšen ustvarjalni potencial ob vseh teh inovacijah se lahko sprosti, si ne znam predstavljati. A bolj bistveno je, da bomo na ta način v Sloveniji široko odprli prostor za:

  • nastanek novih podjetij, ki bodo temeljila na informacijsko-komunikacijski tehnologiji;
  • razvoj novih storitev, ki bodo koristile prebivalcem;
  • tuje investicije predvsem na področju (visokih) tehnologij, ki bodo prihajale s podjetji, ki bodo Slovenijo uporabljala za testno okolje pri razvoju novih rešitev.

Stvari torej, o katerih se zadnje čase precej govori, mar ne?!

1 Izjema so osebni podatki ali podatki, ki jih je mogoče neposredno povezati s konkretnimi osebami.

Leave a Reply for Kazapo Cancel Reply

Let's talk

Comment

14 Comments

  1. Pravzaprav ni nujno, da je en API. Bolj pomembna bi bila vzpostavitev spletnega mesta, ki bi služil kot imenik. V takem imeniku bi bila navodila, kako dostopati do podatkov, kaj pomenijo, kako se zbirajo. Skratka, vse ključne informacije, kako so lahko določeni podatki uporabni.

    No, kljub temu, da bi najlažje to implementirala država, bo vseeno mogoče treba počakati na zasebno iniciativo. Žiga Turk predloga (še) ni komentiral :-D Bi pa bila to verjetno tudi poslovno zanimiva ideja: vsak, ki bi želel uporabljati podatke, bi se moral v imenik registrirati (plačati članarino ali pa nadomestilo za dostop do ene zbirke ali kaj podobnega). Na drugi strani pa bi organizacije, ki vzpostavljajo sisteme za zbiranje podatkov, dobile dodatna sredstva – denar, ki bi ga uporabniki njihove zbirke plačali za uporabo. Vse po principu: boljšo bazo imaš, več denarja ti kaplja na račun.

    Gre mi namreč za to, da pri svojem delu z naročniki opažam, da se precej energije in sredstev vlaga v zbiranje podatkov, pa je škoda, da potem ti podatki niso dovolj izkoriščeni ali pa se jih izkorišča znotraj dometa te organizacije. Včasih spet se nekaterih dobrih idej ne da izvesti, ker manjka določen nabor podatkov, do katerih naročnik ne more ali pa jih je finančno nesmiselno zbirati ipd. Če pa bi tak imenik obstajal, bi lahko povezali desetine neodvisnih baz in končno postavili spletni servis, ki bi prikazoval, kako obisk nakupovalnega centra (zagotavlja BTC) vpliva na onesnaženost vode v okolici (zagotavlja Zavod za varstvo okolja) in pojavljanje ptic (zagotavlja DOPPS). No, ali pa kaj bolj koristnega. :-D

    In ne … ne poznam primera v tujini … mogoče smo lahko prvi. Če kdo naleti na kaj podobnega, naj mi sporoči. Bi bil zelo vesel. :-)

  2. Če si se že odločil spakovati, bi bilo bolje, če bi uporabil dvanič in ne dvanula.

    In še Q: kako si ti postal (samozvani) strokovnjak za ta fenomen?

  3. 1. Uporabil sem obliko, ki jo s kolegi uporabljamo v debatah. Zdaj bi torej lahko začela debatirati ali ni mogoče še bolj primerno kot o dvanič govoriti o dvapikanič. A neglede na to, se strinjam, da je slovnično bolj pravilno dvanič, četudi je dvanula popolnoma nova beseda in se meni osebno tudi bolje sliši. Torej, ena nula zate. :-)

    2. Kaj misliš, kako postaneš samooklicani strokovnjak? Sam se okličeš. Da si za nekoga pravi strokovnjak, pa je vedno odvisno od njegove ocene, mar ne. Glede na reference nekaterih posameznikov, ki so fenomen dvanič odkrili včeraj, pa že pišejo o njem dolge razprave, bi jih z lahkoto uvrstil v prvo kategorijo. Kar pa še nič ne pomeni. Ti bi lahko te iste osebe uvrstil v drugo kategorijo, pa tvoja ocena ne bi bila nič manj kredibilna. Enako velja zame: ali spadam med prve ali druge, si boš moral odgovoriti sam. Najprej poglej moje reference – še posebej pozorno poglej diplomo iz leta 2003(!) … zveni kaj znano – potem pa oceni. In se ravnaj po tej oceni. Dokler obstajajo mediji, ki se obračajo name za komentar, študenti, ki poslušajo moja predavanja, in podjetja, ki so pripravljena plačati za mojo (samooklicano ali pravo) strokovnost, je meni to dovolj. Naziv gor ali dol.

  4. Ves ta hrup okoli weba 2.0 me spominja na podoben fenomen, ki se je do zdaj že precej izpel: globalizacijo. Pred leti je kar naenkrat začelo mrgoleti strokovnjakov zanjo. Predvsem samooklicanih. Pojem je bil moderen (kot še nekaj časa nazaj postmodernizem) in “strokovnjakov” za to področje ni manjkalo. Zapletlo se je – seveda – ko bi ti “strokovnjaki” morali pokazati svoje znanje. Na premnoga vprašanja so skoraj brez izjeme odgovarjali nekako tako: “V bistvu sploh nihče ne ve, kaj ta pojem zaobjema (češ, jaz že vem, a vam ne morem razložiti, ker ste preveliki ignoranti).” Isto se zdaj dogaja s floskulo 2.0. Nenadoma je vse postalo 2.0 (no, ta hudi frajerji omenjajo že 3.0 ali celo 4.0). Med drugim tudi, khm, oglaševanje. V resnici pa web 2.0 visi na čisto konkretni – zelo tanki – tehnični nitki, ki se ji reče AJAX. Zmeda nastane, ko začnejo tehnične termine posvajati t.i. strokovnjaki, predvsem marketingarji. Vem iz prve roke. Na sestankih operirajo s floskulo 2.0 kot da je najmanj Aristotelova iznajdba (ali pa kar njihova!), ko pa si tehničarji damo (od njih) zadeve razložiti (ker naivno mislimo, da res mora biti zadaj nekaj več kot AJAX), začnejo mencati in pri tem tudi ostane.

    Če znaš topogledno meglo prodajati študentom in podjetjem, OK. Bodo že spregledali. 2.0 je zadeva, ki rase sama iz sebe – je kača, ki se hrani z lastnim repom. Skratka: marketing. Podjetja oz. naročniki pač tripajo na marketinške trike. Zaradi tega, ker res padajo nanje, ali pa preprosto zato, ker “tudi vsi drugi padajo nanje, pa moramo še mi”. Študenti pa nimajo prevelike izbire, kajne.

  5. Uf, sploh ne vem, kje naj začnem … Mislim, da si se neutemeljeno razburil, saj je zate dvanič koncept(?), ki “visi na (…) tehnični nitki, ki se ji reče AJAX”. Žal se za konceptom dvanič, kot ga razume pretežni del vpletenih, skriva nekaj manj ‘tehničnega’ – družben fenomen mobilizacije skupnosti. Če si bil prej pretežno pasivni potrošnik medijskih vsebin (poslušal si radio, gledal TV, bil bombardiran z oglasi itd.), je razvoj tehnologije pripomogel k temu, da je vedno več ljudi tudi aktivnih producentov. Pod razvoj tehnologije pa ne sodi samo internet in AJAX, ampak tudi zmogljivejši računalniki, digitalni fotoaparati, cenejše kamere, zmogljivi mobilniki … skratka, vse to omogoča “navadnim smrtnikom”, da producirajo in objavljajo vsebine enako učinkovito kot “veliki plejerji”. Ta demokratizacija, decentralizacija in neverjetno intenzivno komuniciranje med posamezniki, ki se niti ne poznajo med sabo, to je bistvo pojava dvanič. Gre torej za fenomen “social driven” spleta, kjer večino podatkov vnašajo in predelujejo ljudje. Drug koncept, ki je bližje Berners-Leejevi ideji, pa je “information driven” splet, kjer gre za idejo organiziranja informacij na spletu tako, da bi lahko stroji (računalniki) razumeli pomen teh informacij. To pa je semantični splet ali – kot ga nekateri šaljivo poimenujejo – splet trinič.

    Več sem o tej temi sem med drugim pisal v naslednjih zapisih:
    SOF in oglaševanje 2.0
    Kako je internet ustvaril oglaševanje 2.0 (precej tudi v komentarjih)
    Web 2.0 je mrtev, naj živi web 3.0 (naslov je bolj provokacija kot stališče)

    Da je tvoja poenostavljena razlaga (splet dvanič je enako AJAX) preozka, si preberi tudi razlago spleta dvanič v Wikipedii, kjer se AJAX omenja samo kot eno od možnih tehnologij, nikakor pa ne kot pogoj ali pa celo sinonim za dvanič. Ali pa O’Reillyjevo precej obsežno razlago, kjer AJAX sploh ni omenjen. Aja, Tim O’Reilly je fant, ki je kriv za to neposrečeno(?) poimenovanje.

    Zdaj, ko veva, kaj si kdo predstavlja pod istim terminom, bova lahko mogoče lažje debatirala. Če si do sedaj ob podobnem vprašanju doživel – kot praviš – le mencanje in floskule, si se verjetno pogovarjal z napačnimi ljudmi. Hej, mogoče so pa TO bili “samooklicani strokovnjaki”?! :-)

  6. “Web 2.0 is a marketing term and I think you just invented Web 3.0.”
    – Eric Schmidt (Google CEO)

    Podrobnosti: http://www.youtube.com/watch?v=T0QJmmdw3b0

    “družben fenomen mobilizacije skupnosti.”

    Hja, to je nekako res, a to se ni zgodilo naenkrat, po tem, ko je nekdo “izumil” floskulo 2.0. To se je dogajalo zvezno, po malem, skozi leta. Še več: to je že obstajalo, ko je en socio-psiho-marketingar doživel epifanijo in mu je šinilo v glavo, da je to nekaj več kot leta 1998.

    “Če si bil prej pretežno pasivni potrošnik medijskih vsebin (poslušal si radio, gledal TV, bil bombardiran z oglasi itd.), je razvoj tehnologije pripomogel k temu, da je vedno več ljudi tudi aktivnih producentov.”

    Ja, ampak potem bi veljala, recimo, enačba: Tv 2.0 = Web (1.0). Sam sem bil od leta 1991 _AKTIVEN_ producent internetnih vsebin. Takoj ko se je pojavil Mosaic, si lahko pogledal HTML source in po tistem vzorcu naredil svoje vsebine. Vrgel si jih na server na faksu in po vseh pravilih postal producent. To, da lahko dobrih petnajst let kasneje namesto vi-ja (ali notepad-a) uporabljaš kar spletni vmesnik, zadeve ne spremeni dosti. Tehnikalija pač.

    “Pod razvoj tehnologije pa ne sodi samo internet in AJAX, ampak tudi zmogljivejši računalniki, digitalni fotoaparati, cenejše kamere, zmogljivi mobilniki”

    Zmogljivejši računalniki?!? Uau! Kdo bi si mislil? A se lahko grem zdaj malce preroka in napovem, da bodo računalniki leta 2022 še zmogljivejši od današnjih in bo takrat čas za Web 3.0 (ali pa, recimo, Web 30.0)? Daj, ne se loviti na takšne očitne malenkosti. Niso vredne diplome.

    “skratka, vse to omogoča “navadnim smrtnikom”, da producirajo in objavljajo vsebine enako učinkovito kot “veliki plejerji”.”

    Ej, pa kje ti živiš?!? Veliki plejerji so imeli že dobrih deset let nazaj render farme, ki si jih navadni (inu malo manj navadni) smrtniki ne bomo mogli privoščiti nikoli v življenju. To, da z mobilcem lahko posnamem video in ga uploadam na YouTube, mi niti približno ne omogoči učinkovitosti enake tisti velikih plejerjev.

    “Ta demokratizacija, decentralizacija in neverjetno intenzivno komuniciranje med posamezniki, ki se niti ne poznajo med sabo, to je bistvo pojava dvanič.”

    Joj, ne vem ali bi se smejal, ali jokal. Demokratizacija?!? BS! Decentralizacija?!? A veš, naprimer, kdo kontrolira vrhnje domene, kje so top DNS serverji? Intenzivno komuniciranje – OK, ampak to pride samo, s časom. Zadeve pač rastejo. Da ljudje včasih (v-internetnih-časih, to be exact) niso komunicirali, je zabloda. Ej, ljudje so komunicirali tako intenzivno, da so zaradi pomanjkanja časa celo opuščali internetno komunikacijo. Ja, takrat, ko si ti še (skoraj) kakal in lulal v plenice. Kar preberi si kak avtobiografski članek Donalda Knutha, recimo.

    “Drug koncept, ki je bližje Berners-Leejevi ideji”

    Joj, ne mi z Berners-Leejem. On (njegov HTML) je the root of all evil. Vsa ta množica “vsebin” v formatu iz kamene dobe pomeni, da zadeve praktično stagnirajo. Ali pa jih krpamo, da je veselje. Si kdaj prebral kak W3C standard? Če ne, naj povzamem: to niso nobeni standardi, ampak samo priporočila. Ki se jih nihče (od implementerjev) ne drži. Zato imamo take težave, če hočemo svojo “Web-2.0” (sic!) infrastrukturo narediti dostopno 99 odstotkom uporabnikov. Treba je narediti kakih petnajst verzij: za M$IE (pre 5.5 in post 5.5), Firefox (na Window$ih in Linuxu), Opero, Konqueror, Safari, Netscape (vse za različne verzije (X|D)HTML-ja, JavaScript-a, JScript-a, ECMAScript-a, CSS-ja), etc. Skratka sranje^H^H^H^H^H^Hobup. Prej Web -0.5, kot 2.0.

    “da bi lahko stroji (računalniki) razumeli pomen teh informacij. To pa je semantični splet ali – kot ga nekateri šaljivo poimenujejo – splet trinič.”

    BWAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAHAHAHAHA!

    “si preberi tudi razlago spleta dvanič v Wikipedii”

    Tam, med drugim, piše: “Web 2.0 is the business revolution in the computer industry caused by the move to the internet as platform, and an attempt to understand the rules for success on that new platform.” To je skoval Tim O’Reilly leta 2003. Kako očitno (pre)pozno!!! Kdaj je že Sun operiral s floskulo “Network is the computer”? Imeli so pač nesrečo, da jih je utišal pok dotcom balona.

    Ampak, pazi tole: tam med drugim piše:

    POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR! POZOR!

    “Some technology experts, notably Tim Berners-Lee, have questioned whether one can use the term [Web 2.0, op. K.] in a meaningful way, since many of the technology components of “Web 2.0″ have existed since the early days of the Web.”

    QED

    “Če si do sedaj ob podobnem vprašanju doživel – kot praviš – le mencanje in floskule, si se verjetno pogovarjal z napačnimi ljudmi. Hej, mogoče so pa TO bili “samooklicani strokovnjaki”?! :-)”

    Nedvomno. Pa niti ne samooklicani. Tipi imajo papirje! Od takšnih in drugačnih Brian-ov Tracy-jev. BWAAAAAAAAAAAHAHAHAHA! Žalostno je to, da takšni papirji (tudi pri nas) očitno nekaj veljajo.

    Še par komentarjev na tvoj esej (SOF in oglaševanje 2.0):

    Praviš: “Dvanula je mobilizacija skupnosti in ukinjanje monopola nad komuniciranjem”

    Kako naj bo ukinitev monopola nad komuniciranjem, če imajo ves monopol veliki plejerji? S pritiskom na gumb ti lahko onemogočijo produkcijo (no, objavo) kakršnekoli vsebine, ki jim ni všeč. Skratka: če jim boš šel na živce, se te ne bo slišalo.

  7. Kazapo, tvoj odziv na tezo, da “je dvanič družbeni fenomen mobilizacije skupnosti”, zadostuje. Vse ostalo v tvojem komentarju je balast. Ko praviš: “Hja, to je nekako res, a to se ni zgodilo naenkrat, po tem, ko je nekdo ‘izumil’ floskulo 2.0.”, si potrdil glavno idejo in jo celo (ne)vede argumentiral. Seveda vse to, o čemer teče debata, ni nastalo v trenutku, ko je nekdo prvič omenil frazo dvanič. To poimenovanje je nastalo iz potrebe po poimenovanju sprememb, ki so se začele manifestirati v družbi. Torej post-festum oziroma kot sam pravilno zapišeš: “To se je dogajalo zvezno, po malem, skozi leta.” Tako da bi lahko – vsaj kar se mene tiče – ta fenomen namesto dvanič poimenovali tudi “the era of the revenge of lederhosen 2”, saj to ne bi imelo nobenega vpliva na vse skupaj, ker se je vsa stvar odvila že prej. Na tej točki tudi ne mislim igrati advokata temu poimenovanju. Zaradi vsega, kar sem (tudi kritičnega) že izrekel o tej temi, pa me ne boš mogel niti popredalčkati med dva-nič-romantike.

    Skratka, vse ostale vrstice pa bom raje pustil pri miru, saj bi mi bilo žal, da bi te moral označiti za:
    1. megalomana, ki je že leta 1991 postavljal spletne strani
    … čeprav je sam Berners-Lee šele avgusta 1991 objavil “short summary of the World Wide Web project”, delujoče strani pa predstavil šele maja naslednje leto;
    … v Mosaicu (priznam, da je to malo nejasno formulirano, pa vendar), ki je bil izdan šele leta 1993(!);
    … in jih postavljal na internet na faksu, čeprav je bil Arnes ustanovljen šele leta 1992!
    2. paranoika, ki povsod vidi teorijo zarote, saj nas veliki plejerji, ki imajo “render farme” in “nadzorjujejo DNS imenike”, lahko kadarkoli odklopijo in s tem uničijo.
    3. depresivca, ki se počuti ogroženega od “strokovnjakov” s papirji in ljudi, ki se ukvarjajo s projekti, katerim sam ne bo nikoli dorasel.
    4. samovšečneža, ki se NIKOLI ne poglobi v temo (si sploh prebral kdaj kakšen tekst od Lewa Tuckerja ali Scotta McNealyja), ampak se ustavi pri kritiziranju sloganov kot v tem primeru: “Kdaj je že Sun operiral s floskulo ‘Network is the computer’?”
    5. nezrelega zadrteža, ki znanstvenike kova Berners-Lee na hitro označi za “the root of all evil” in ki se – ko mu zmanjka argumentov – kot mali otrok skrije za frazo “OK, ampak to pride samo, s časom. Zadeve pač rastejo.” ali pa preprosto za posmehljiv “BWAHAHA”.

    Za konec pa samo še en citat, ki te ustoliči kot popolnega analfabeta na tem področju: “To, da lahko dobrih petnajst let kasneje namesto vi-ja (ali notepad-a) uporabljaš kar spletni vmesnik, zadeve ne spremeni dosti. Tehnikalija pač.” Ravno to ni le tehnikalija. Zaradi tega se je zgodil fenomen dvanič.

  8. 1. 1991 je (bil) typo.
    2. Naj te še enkrat opozorim na par zadev:

    a) “Web 2.0 is a _marketing_term_ and I think you just invented Web 3.0.” – Eric Schmidt (Google CEO)
    b) Some technology experts, notably Tim Berners-Lee, have questioned whether one can use the term in a meaningful way, since many of the technology components of “Web 2.0″ have existed since the early days of the Web.
    c) Kdo kontrolira vrhnje domene? Kje so vrhnji DNS serverji?
    d) Četudi bi bil (jaz) vse od zgoraj naštetega, to ne spremeni dejstva, da ste ti in tebi podobni kalibri le prodajalci megle, ki se šlepate na floskule tipa 2.0 (in podobne).
    e) To, da namesto vi-jevega okenca uporabljaš okence v spletni formi JE tehnikalija. Pa če se postaviš na glavo. Vse ostalo je prodajanje megle.

  9. 1. OK. Recimo, da ti verjamem. Če poveš pravo številko, jo lahko v tvojem komentarju popravim. ;-)

    2a. OK. Dvanič je marketinški izraz. In kaj zdaj? Je pojav morda izginil? Se spremembe niso zgodile oziroma se ne bodo več dogajale? Se mi zdi, da lahko okoli tega nastane podobno plodna(?!) debata kot o tem, kaj je postmodernizem in kaj (ne) sodi vanj. Skratka, ne razumem, kaj želiš izpostaviti.
    2b. Res je. Tudi sam sem opozarjal na to. A od tega, da nekaj obstaja, do tega, da začne prinašati učinke, lahko mine tudi več desetletij.
    2c. Veliki imperialist ZDA? Korporativni lobi? Prostozidarska loža? Saj verjamem, da je treba biti pazljiv ali pa se tega vsaj zavedati, ampak pretiravanja nikoli niso dobra. Si se vprašal, koliko o tebi ve Google? Pravzaprav, ne odgovarjaj na to vprašanje, ker – če bolje premislim – sem prepričan, da o tebi nič. No… podobnih vprašanj tega tipa bi lahko napisal na kupe. Sploh pa ne vem, kaj v zvezi z dvanič lahko argumentira odgovor na to vprašanje.
    2d. Se strinjam. Prodajamo meglo in ti si junak, ki je odkril zaroto puhloglavcev, da zavladajo svetu. Skratka, če ne kupiš, zakaj sploh še nadaljevati to debato. Tokrat bom moral priznati poraz, da mi ni uspelo nategniti še ene stranke. A kaj hočemo, včasih gre, včasih pa ne. Ne bom ti niti zameril, če boš o tem še naprej ozaveščal druge. Naj se ve, če kdo prodaja slabo robo. :-)
    2e. Ne bi se rad ponavljal, a ravno zaradi te predpostavke ne moreš razumeti bistva – pa naj se imenuje kakorkoli, če je že dvanič floskula. Da lahko nekdo na spletu objavi potopis s fotografijami in videom brez resnejšega poznavanja tehnologije, ni samo tehnikalija. Morda zate, ki si že v zgodnjih(?) devetdesetih znal z notepadom* vsak dan na spletu objaviti vsaj en potopis s fotografijami in videom, je. Za večino pa je mnogo več.

    * Kako je že bilo? Kaj si – poleg notepada – še potreboval? Prostor na strežniku [kje ga dobim … koliko stane … a bo dovolj prostora]? Registrirano domeno [kako to storim … koliko stane … aha, če sem na faksu, je ne rabim, samo še ugotoviti moram, kdo je sysop, da mi vzpostavi poddomeno]? FTP programček [kaj je sploh FTP … kako se priklopim na strežnik … aja, že vem, sysop mi je dal neke številke in gesla … bo že kako]? Video [hm … a v Celovcu že znajo digitalizirat moj super8 posnetek] … itd. … itd.

    Če povzamem, se ne strinjava samo še glede (2e). A si ne delam utvar, da lahko v zvezi s tem prideva skupaj. Zato mi tudi ni treba odgovoriti…

  10. 1. Ne, ne. Napaka je napaka. Če bi jo popravil v “originalu”, se izgubi kontekst. Sicer pa se konkretnemu datumu lahko izogneva z opisom. če se prav spomnim, je www v Sloveniji prvi imel Jožef Stefan, nedolgo za tem pa še geografsko najbližji faksi: FERI, matematika & fizika. Katerega konkretnega dne se je to zgodilo, ne vem – me tudi ne zanima, zaradi mene lahko preveriš sam (kolikor vidim si že). Še to: email, usenet in bbs so “ratali” že prej. Vsi so sredstva za mobilizacijo skupnosti. V primerjavi z današnjim whirl-wide-webom sicer skromna, a zato nič manj pomembna (aluzija na Newtonovsko stojo na ramenih velikanov).

    2a) Kaj zdaj? Zdaj je to argument v prid dejstvu, da takšni in drugačni “strokovnjaki” nekaj, kar zraste na tehničnem zelniku, zavijete v lep celofan in prodate kot svoje ideje. To, kar je vsakomur, ki je količkaj pomolil nos v internet, jasno in očitno, vi _samo_ poimenujete (bolje: preimenujete) s svojimi fancy (oz. kot je sedaj moderno, sexy) izrazi in nam prodajate kot nekaj, česar mi ne vemo oziroma česar se ne zavedamo. Temu se reče pokroviteljstvo (patronizing). Ne vem, če kaj sovražim bolj.

    2b) Če prav razumem, ti nisi opozarjal na to, ali lahko termin 2.0 uporabljamo na topogledno smeselen način. Opozoril si na to, da je (semantični) web star (približno) toliko kot 2.0. Mislim, da ne bo presenečenje, če rečem, da sem skeptičen do semantičnega spleta. Njegova predpostavka je, da vsebina sama (se pravi njen avtor oz. producent) označi svoj pomen. To lahko uspe, samo če so oznake zelo (preveč za resno uporabo) splošne, ali pa le rudimentarne (kar spet ni za resno uporabo), takšne pač, ki jih (današnji) računalniki (lahko) “razumejo”. Analogen primer je (ne)uporaba že obstoječih htmljevskih meta oznak: recimo keywords in descritpion. Iskalni stroji jih praktično vsi zanemarjajo. Zakaj? Ker jih avtorji _zlo_rabljajo. Celo več: velik, če ne celo največji pomen pri rangiranju vsebine (recimo pri Googlu) imajo informacije, ki sploh niso del vsebine same, ampak samo kažejo nanjo (naslovi linkov). Star čebelji pregovor pravi: lastna-hvala-cena-mala. Bolj (in bolje) se je zanesti na mnenje tretje “osebe”. Semantični web bo ratal zares semantičen, ko bodo “veliki playerji” razvili AI, ki bo pomen sam izluščil. Oznake gor ali dol. No, v vmesnem času bodo morda semantične oznake res do neke mere koristne. A samo do takrat, ko se jih bodo producenti vsebin naučili zlorabljati. Kar pa se ponavadi zgodi še pred prvo splavitvijo (beri: zero-day bug/exploit/whatever).

    2c) Kakorkoli že to poimenuješ, pomembno je, da je cela zadeva skoncentrirana praktično v eni točki. Če se ta “razjezi”, smo nasrkali vsi. Kaj ima to z 2.0? Ti si omenjal nekaj v zvezi z demokratizacijo in decentralizacijo. Tvoj 2.0 bazira na internetu, le ta pa (v veliki meri) na DNS-u. Le ta pa ni niti demokratičen niti decentraliziran. In to ne “samo malo”.

    2d) glej odgovor pod 2a)

    Glede 2e pa se bova morala strinjati, da se ne strinjava.

    Poleg najosnovnejšega urejevalnika sem potreboval samo uporabniško ime in geslo. Za ostalo so poskrbeli sysadmini. S prostorom je bil res problem (še zlasti če si egotripal s slikami), zadeva je bila zastonj (kot govor, ne kot pivo), kaj je to ftp client (in tudi kaj je to web client, mimogrede) smo se naučili sami oziroma so nas naučili na faksu po principu skoči v vodo in mahaj z rokami, na video pa v tistih časih še nismo (po)mislili.

    Kako gre zdaj? Google ti da uporabniško ime in geslo, tudi domeno, prostora je še vedno premalo (če ne (do)plačaš), namesto clientov so kar web vmesniki (pa še to ne za vse). Google te (za uporabo) ne izobrazi; če sam z rokami ne mahaš dovolj, pač potoneš. Aja, potem pa rabiš še en account na Yahooju, pa na MySpacu, pa na Facebooku, pa na LinkedInu, pa na Technoratiju, pa na Deliciousu, pa na Diggu, pa na Blogspotu, pa na Blogosu. Potamalem. Aha, potem pa rabiš še clienta (še bolje: web servis) za managiranje vseh teh passwordov, ker jih sicer pozabiš. Če sem dodam še razne tehnične forume, developers site, mailing liste… aja, da ne pozabim še na account pri internet providerju, pa na tistega od desktopa. Kje so potem šele audio/video urejevalniki, ki so dandanašnji tako enostavni (sic!), da jih 2.0 uporabniki znajo uporabljati praktično že od rojstva – NOT?

    Skratka: z webom 2.0 se zadeve niso olajšale, kar, če te prav razumem, je tvoj argument proti golim tehnikalijam.

    Vem, da mi ne bi bilo treba odgovarjati, a naj ti bo. :-)

  11. “Vsi so sredstva za mobilizacijo skupnosti.” (Kazapo, 16.8.2007; prim. Tomasz Pirc, 26.3.2007)

    2a in 2d. Preberi naslednji stavek na glas. “Tehničarjem [tako si se sam poimenoval v enem izmed komentarjev] kradete ideje, jih zavijate v celofan in prodajate kot svoje.” Zdaj pa priznaj, da bi se tudi ti nasmehnil ob takšni otročji izjavi, če ne bi bila tvoja. No, potem pa nadaljuješ “… in nam prodajate kot nekaj, česar mi ne vemo oziroma česar se ne zavedamo. Temu se reče pokroviteljstvo (patronizing). Ne vem, če kaj sovražim bolj.” Tukaj pa zveniš kot ortodoksen zagovornik ene kaste (tehničarjev), ki se bojuje s temnimi silami (oglaševalci). A ugani, kaj … tak svet ne obstaja! Ni dveh sovražnih si kast. (Razen, če si jih sam ustvaril v Warcraftu.) Kasti ne tekmujeta za primat nad idejami. V večini projektov, ki sem jih izpeljal, so umetniki, “tehničarji”, oglaševalci in še kdo skupaj gradili nekaj zanimivega. Včasih celo koristnega. In nikoli se nismo prepirali, kdo si je nekaj izmislil, drugi pa samo zavil v celofan. Ti pa se igraš partizane in domobrance enaindvajsetega stoletja … Halo?!
    2b. Kje je v stavku … “Precej idej podobnih tem, katerim se danes pripenja stilizirano zvezdico z 2.0, lahko najdeš v 1996 leta objavljenem Brockmanovem Digerati ali Berners-Leejevih osebnih zapiskih. … omenjen semantični splet? Priznaj, da bi lahko bil to celo tvoj stavek, mar ne. S to razliko, da jaz navajam referenco, medtem ko bi ti zapisal samo, da zadeva sux. Sicer pa se strinjam (oh, kakšno prijetno presenečenje zate, ne?) z večino pomislekov, ki si jih nanizal. Bolj podrobno pa mislim o tem pisati v enem od prihodnjih zapisov.
    2c. Zaenkrat se the big bwana še ni. Ustvarjalnost zato cveti, skupnost pa raste in se razvija hitreje kot kdajkoli prej. No, a se povečuje tudi kaos, saj lahko že skoraj vsak kreten kar precej enakovredno sodeluje (tekmuje?) z ostalimi. Ni to demokratično?
    2e. “Če sam z rokami ne mahaš dovolj, pač potoneš.” Res je, a prej si potonil, če nisi znal metuljčka. Danes pa je dovolj že “kužek” stil, da se obdržiš na vodi. Zakaj misliš, da ima toliko ljudi blog ali pa objavlja video na YouTubeu? Zagotovo ne zato, ker je stvar bolj komplicirana … če znajo postaviti blog, pisati pa ne znajo, potem zadeva res ne more biti več tako zelo težka.

  12. Pa saj to ti govorim, človek! Čisto in povsem tvoja zadeva. Relacija med Web 2.0 in mobilizacijo skupnosti, ki sem jo (kot “družben fenomen mobilizacije skupnosti”) navedel že v enem prejšnjih komentarjev. Jaz pa pravim (in ti me nočeš razumeti), da so sredstva za mobilizacijo skupnosti obstajala že pred Webom 2.0. Samo niste se spomnili, da bi jih preimenovali v bolj “sexy” variante.

    “Tukaj pa zveniš kot ortodoksen zagovornik ene kaste (tehničarjev), ki se bojuje s temnimi silami (oglaševalci).”

    Bingo! A ne omejujem se samo na tehničarje, ampak imam v mislih vse potrošnike – žrtve marketinških trikov, med katere spada tudi floskula o Webu 2.0.

    “A ugani, kaj … tak svet ne obstaja!”

    Pa še kako obstaja! Recimo v branži sorodni tvoji. Ne!, čakaj malo!, v _isti_ branži! Ej, a ti misliš, da jaz kupujem pralni prašek, zato ker včasih s kotičkom očesa ne kriv ne dolžen ujamem kakšno ultra idiotsko reklamo zanj? Ne vem, a rekel bi, da se “kreativcem”, ki jih producirajo, zdijo sprejemljive. Kot se tebi zdijo sprejemljive floskule o Webu 2.0. Jaz, vidiš, te floskule dojemam kot “Da draga, moja srajca je res povsem bela. Tako ne opere noben drug prašek.”

    “Zaenkrat se the big bwana še ni.” Yo non feršten esta sentenca. Sploh.

    “Ni to demokratično?” Joj, kako nekateri ljudje nočejo razumeti! Ta (navidezna) demokracija je omejena le na majhen in krhek … peskovnik!

    “Zakaj misliš, da ima toliko ljudi blog ali pa objavlja video na YouTubeu?”

    Zato, ker je to (trenutno) moderno, ker je in. Ker “ga imajo že vsi, ga moram imeti tudi jaz.” Kot je bilo pred časom moderno voziti se s skiroji. Retorično vprašanje: kam so vsi skiroji šli? La-la-la – pokopali so jih Segwayi (beri: Skiroji 2.0). NOT! V časih pred blogerskim razmahom je veljalo, da je velika večina vsebine na internetu sranje. Danes je – ravno po zaslugi blogov in ostalih 2.0 vsebin (sic!) – ta delež še višji. Ej, a tebe privlačijo objave tipa (evo, random click na Blogosu): http://ednevnik.si/entry.php?w=poli&e_id=34558 ? Dvomim, da je “mobilizirana skupnost” zaradi tega kaj na boljšem. V resnici je to 2.0-driven 0.005-content (tm Kazapo).

  13. “… so sredstva za mobilizacijo skupnosti obstajala že pred Webom 2.0. Samo niste se spomnili, da bi jih preimenovali v bolj “sexy” variante.” Res je. A BBSa pač ne moreš poimenovati splet dvanič, kajne? – – – Nisem oglaševalec – hej, pogosto se z njimi sploh ne strinjam – zato tudi ne mislim biti njihov advokat. – – – In ne, ne uživam v slaboumnih objavah. A v demokraciji morajo biti možnosti dostopne čim širšemu krogu ljudi. Z zagovarjanjem elitizma (kar se da razbrati iz tvojih komentarjev) se gibljemo v napačni smeri. – – – Razlika med mano in tabo je v končni fazi tudi v tem, da ti ne želiš uporabljati kladiva, ker lahko narediš z njim tudi škodo. Jaz pa zagovarjam uporabo kladiva, a hkrati poskušam iskati načine, kako zaščititi prste. S tem tudi zaključujem polemiko s tabo o tej temi. Pa veliko sreče. In oglasi se še kaj …

Webmentions

  • Kaj je novega na blogih | had 20.8.2007

    […] Slovenija 2.0 Slovenija – naslednja različica […]